Ingo Schulze: 33 trenutkov sreče

+ + + +

Mesto /iz/ literature

Schulze (1962, Dresden) je menda kronist združene Nemčije; v prevedenem romanu Adam in Evelyn popisuje, kako erotično sproščen vzhodnonemški par odide na madžarski približek morja, tam pa doživi trenutek svobode in obeta. Na prej hermetično neprepustni meji ne streljajo več, zato zapeljejo v privid in obet raja, brez razmišljanja.

Zdaj se Schulze ukvarja s še bolj vzhodnjaškimi zadevami: z zapisi pustolovščin Nemcev v Pitru, kot se glasi podnaslov zbirke, v istem času po padcu zidu in začetku tranzicije. Za vseh triintrideset fragmentov si izmisli iz/go/vor: rojak je zapisal prigode, ki jih je napaberkoval na spolzkem terenu kulturnih nesporazumov. Lastne prigode in ekscesi ruskih veseljakov so osredotočeni na čudaška dejanja in običaje, sentimente in reakcije, vse tisto, kar napaja ’rusko dušo’. Sankt Peterburg ni samo doživet in ne le tisto, kar prišleke sezuje – ob serijskih zdravicah, ki nežno poležejo pod mizo, Schulze čudenje nemških nabiralcev zgodb in trke popisuje skozi poznavanje in priklicevanje ruske literarne tradicije. Ob gogoljanskih atmosferah se napaja predvsem iz njenega modernističnega (Andrej Beli in roman Peterburg, recimo) in absurdističnega segmenta (Daniil Harms ali Kručonih).

Domačini, pa tudi Nemci so obdelani s ’komedijskega’, tako rekoč čehovljanskega stališča, ki je posmehljivo dvignjeno in brezbrižno do posameznih usod, saj posameznik ne šteje dosti, duše in nekdanja veličina imperija pa vse. Če zahodnim piscem Rusija in prostranstva zaradi pomanjkanja zadostnih evropskih dimenzij služijo za pisanje pocestniškega ali vlakovnega romana (de Kerangal, Mathias Enard) ali pa se recimo ukvarjajo z lokalnimi hobiji, drogiranjem in popivanjem, potem ta zbirka spregovori o trku Zahodnjaka s predstavniki naroda odprtega srca. Prelivajo jih sentimenti, obliva nostalgija, pretiravajo do brezsramnega patosa, obenem pa se zgodi sledeče: krvava bajka ob obisku dače; novi poslovni prostori postanejo napol privatni, v firmi delajo po domače, vendar je začuda vse opravljeno; strelski obračuni in banja (savna), ki postane klavnica kljub finosti in diskretnosti zaposlenega; javna ulična kopulacija na robu svetništva; punce, ki se zaljubljajo v stranke, tem pa je nerodno vprašati, koliko, zato dajo malo več. Poleg vsega tega so vmes fragmenti, ki se zdijo iztrgani in nedokončani, ker očitno ne poznamo ključa, ki jih odpira, ne predloge, ki jih je navdihnila. Schulze je vešč, nekateri deli zbirke so antologijski, duhoviti, z drugimi pa je kot sicer z rusko klasiko: vsem je super, ob pre-pripovedi pa nekaj umanjka, zato ostaja povedano skrivnostno in dražljivo. Čeprav Schulzu ne gre očitati manjka veščine ali posluha za kopanje v čudaško bogastvo, nikakor ne.