Billie Eilish: When We All Fall Asleep, Where Do We Go?

+ + + +

Najopaznejša mlada ljubljenka svetovne glasbenomedijske krajine je doma šolana sedemnajstletnica iz Los Angelesa s starši iz delavskega razreda mestne igralske kaste, ki jo največkrat vidimo v barvastem in močno ohlapnem streetwearu in ki rada govori o svoji ljubezni do horror filmov. A navdušenje nad »nenavadno« najstniško zvezdo popa naj bi bilo umetno ustvarjeno. »Billie Eilish je podtaknjenka glasbene industrije!« se derejo spletni kritiki. Njen vzpon naj bi bil plod premišljenega velikega načrta založbe velikanke Interscope, ki jo je vzela pod okrilje s preverjeno taktiko grabežljivosti po viralnem. Stara zgodba: Billie je v produkciji brata Finneasa O’Connella – še vedno sta nerazdružljiv tandem – pri štirinajstih na spletni platformi Soundcloud objavila posnetek »Ocean Eyes« in po presenetljivih milijonih klikov je sledila mastna pogodba.

Do obtožb glede neavtentičnosti in konstrukta industrije je prišlo zato, ker je Eilisheva v zadnjem letu požela marketinško obravnavo kot le redki. Nešteto člankov (ali promocijskih zapisov) jo promovira kot odpadnico popa, kar je že star trik, ki precej več kot o njej pove o tem, kako konservativna je vsakič znova glasbena industrija. Pri neskončno ponavljajoči se piarovski mantri o »robni, anti-popovski estetiki« plavosivih las, brezbrižno uličarskem oblačenju, o čudaških, na trenutke srhljivih videospotih ... bi težko rekli, da gre za nekaj pretirano novega. Ne manjka niti zadnji marketinški hit – trend odprtosti glede lastnih psihičnih težav.

In prvenec, ki je sledil? Muzika, ki sploh ni zares čudaška. When We All Fall Asleep, Where Do We Go? je minimalističen, rahlo temačen, melanholičen, naredi-sam in pretežno počasen pop. Krasi ga predvsem izjemna dinamika, od udarnega do šepetajočega, od basovsko distorzirajoče plesnega do čisto klasične baladne forme. Krasi ga tudi produkcija, pri kateri slišimo vsak prc, vsak vdih in vsak zvočni prahec ter besedila igranja in preskakovanja vlog, dvoumnosti in najstniškega nihilizma. Zadnji poskus utvare, da gre za resnejši odklon od znanega, že slišanega, »navadnega« popa, razblini posnetek z glavno melodijo, ki je odigrana na ukulele. Ja, Billie seveda ni Christina Aguilera, Miley Cyrus ali Britney Spears, ampak tudi na temni plati najstniškega popa ne stoji sama, sploh pa ne na robu.

Njena privlačnost tako ni v njeni čudaškosti, odklonskosti ali eksplicitnosti, ampak v njeni dostopnosti. Ustvarja glasbo brez dramatičnih zasukov in nepotrebnega okrasja. Njene singlice so zlezle na vrhove glasbenih lestvic izključno prek streamanja, brez izrazitega radijskega hita. Nova generacija neglamuroznih zvezdnikov je tu.