Violeta Tomić: Politika se je nagnila tako na desno, da je zdaj že en normalni levičar videti kot skrajnež

»Če hočemo rešiti Evropo, moramo spremeniti sistem, saj, kot vidimo, trenutni deluje le za peščico«

Violeta Tomić je po duši lokalpatriotka. Rodila se je v Sarajevu in otroštvo preživela v Beli krajini, kjer je med sodelovanjem pri vaških aktivnostih vzljubila kulturo. Med letoma 1987 in 2002 je delala v Mestnem gledališču Ljubljanskem, dokler, kot pravi sama, ni na svoji koži občutila stranpoti kapitalizma. In šla v politiko. Leta 2014 je bila prvič izvoljena na listi Združene levice, kjer je zdaj namestnica koordinatorja stranke Levica in od začetka tega tedna tudi t. i. spitzenkandidatka Evropske levice na evropskih volitvah, ki ima v 750-članskem evropskem parlamentu 52 sedežev. Je tako rekoč kandidatka za predsednico evropske komisije.

Zadnje projekcije izidov evropskih volitev zbujajo skrb. Skrajna desnica naj bi svoj odstotek podvojila, Evropska levica pa kakšnega poslanca celo izgubila. Kako si to razlagate?

To je posledica desetletja varčevalnih ukrepov in neoliberalnih politik, ki niso ljudem prinesli nobenega optimizma ali rešitev, zaradi česar je v tem obupu začela rasti podpora skrajno desnim strankam in različnim neofašističnim gibanjem. Razrast skrajne desnice gre vštric z neoliberalnimi ukrepi in politikami. Tako rekoč hranijo drug drugega.

Je pa gospodarska rast zdaj izjemno visoka in brezposelnost izjemno nizka. Zakaj mislite, da so ljudje še vedno obupani?

Ker od te silne gospodarske rasti velika večina ljudi, predvsem tistih, ki živijo na periferiji, zunaj urbanih središč, nima veliko. Dobički se danes namenjajo razdolževanju. Dejansko smo zaradi izjemnega, desetletnega zadolževanja v času gospodarske krize še zmeraj v primežu varčevalnih ukrepov. Naj spomnim, Slovenija je krizo končala z 32 milijardami evrov dolga, za katerega plačuje 800 milijonov evrov obresti na leto. Ta denar bi lahko s pridom uporabili za razvoj, izobraževanje, pokojnine ...

Kaj predlagate?

Evropa zdaj potrebuje novo družbeno pogodbo, ki bo v ospredje postavila človeka in okolje, ne pa kapital. Investicije morajo iti v realni, ne pa v finančni sektor. Tej družbeni pogodbi rečemo zeleni New Deal. To je nov dogovor, zaveza k vlaganjem v obnovljive vire, v zelene tehnologije, s čimer bi EU reformirali socialno in ekološko. Bistvena je okoljska komponenta, ker če bomo šli naprej po ustaljenih smernicah, po katerih sedaj hodimo, bomo zaradi podnebnih sprememb pogubili ves planet.

Ali ni osrednje vprašanje teh volitev: Ali bo zmerna evropska desnica zmogla počistiti s skrajneži v svojih vrstah?

V zadnjih mesecih sem precej potovala po evropskih prestolnicah. Moj sklep je, da bodo te volitve tako usodne za EU, da bi jim bilo primerno reči referendum o samem obstoju EU. Tega se vse bolj zavedajo tudi konservativci, ki so nedavno izvedli manever s poskusom izključitve stranke Viktorja Orbána iz Evropske ljudske stranke, da bi pred volitvami ustvarili videz demokratičnosti in načelnosti. A je vendarle treba priznati, da so razrast skrajne desnice, suverenizma in evroskepticizma spodbujale ravno neoliberalne politike t. i. sredine. Namesto da bi gradili na skupnih evropskih socialnih standardih, so gradili na skupnih evropskih varčevalnih ukrepih, zdaj pa se nam vse to vrača in ogroža obstoj naše širše skupnosti.

Pa se vam res zdijo razmere tako dramatične?

Seveda. Krepijo se nacionalistična in suverenistična gibanja. Še celo na Hrvaškem, ki je komaj vstopila v EU, obstajajo politične skupine, ki zahtevajo referendum o izstopu iz EU.

Pogosto sicer tudi vas, Levico, kdo uvrsti med evroskeptike. Pred leti je zaradi grške in potem slovenske bančne krize marsikdo v Levici razmišljal tudi o izstopu iz evroobmočja.

Milijarde smo v Sloveniji vložili v rešitev bančnega sistema, sedaj pa ugotavljamo, da smo ta denar zapravili na podlagi napačnih izračunov. Razumljivo je, da ob tem človek ne more ostati neprizadet, še posebej, ker institucije EU ob tem še vedno ne dovolijo revizije celotnega procesa in se sklicujejo na neodvisnost Evropske centralne banke. To je nedopustno. Nedopustno je, da je bila Slovenija poskusni zajček. A mi v Levici nismo evroskeptiki, ampak smo evrokritiki. EU želimo prenoviti tako, da bi se ohranila, zaradi česar se trudimo najti rešitve. EU mora postati bolj demokratična, bolj socialna in bolj zelena unija.

Ste t. i. spitzenkandidatka Evropske levice, ki ima v EU parlamentu več kot 50 poslancev. Verjetno ste stranke Evropske levice in njihove predstavnike v zadnjem obdobju dobro spoznali. Kakšna skupina je to?

Dokaj pisana. V njej ima največjo moč nemška Die Linke, ki ji sledi grška Siriza, potem pa so tukaj še Nordijska zelena levica, španski Podemos in francoska France Insoumise. Konkretno delo teh strank sem sicer sama spoznala že prej, v parlamentarni skupščini Sveta Evrope, kjer smo bili daleč najbolj aktivna politična skupina. Smo majhni, a zelo močni. Sama majhnost nas ne ovira pri tem, da ne bi bili markanten glas leve politike.

Nekdanji grški finančni minister Varufakis, ki se na evropske volitve pripravlja že leta, se vam ni pridružil. V zadnjem intervjuju je dejal, da ste preveč raznoliki in zato brez vpliva.

Z Varufakisom sem se srečala na eni od debat v Berlinu, kjer smo govorili o kulturi, in sva se zelo dobro ujela in razumela. Vprašala sem ga, zakaj ne sodelujemo, saj imamo skoraj 99 odstotkov programa identičnega. Dejal je, da si bo po volitvah prizadeval za sklenitev koalicije z Evropsko levico, saj moramo strniti vrste proti dvema silama, ki uničujeta Evropo: predvsem v boju proti neoliberalizmu in desničarskemu populizmu.

Razrast skrajne desnice gre vštric z neoliberalnimi ukrepi in politikami. Tako rekoč hranijo drug drugega.

Ampak veliko točk vašega programa je seveda sorodnih tudi s programom, ki ga zagovarjajo Evropski socialisti. Tudi oni se, recimo, tako kot vi zavzemajo za zeleno Evropo. V čem se razlikujete?

Evropski socialisti na križišču vedno dajo smerni kazalec na levo, nato pa zavijejo desno. Na soočenju sem opazovala Timmermansa, spitzenkandidata Evropskih socialistov. Dejansko je zelo spreten politik – volivce pozna bolje, kot oni poznajo sebe. In vsakič jih je sposoben pretentati, da bo naslednji mandat drugačen. Danes recimo govori o prenovi Evropske unije, čeprav je bil v zadnjem mandatu podpredsednik evropske komisije in je bil ob Junckerju drugi najmočnejši človek tam. Kaj je delal doslej? Evropo lahko v tem trenutku reši le popoln obrat. EU mora proč od varčevalnih ukrepov in izgubljenega desetletja. V Levici predlagamo, naj Evropska investicijska banka in Evropska centralna banka namenita 500 milijard na leto za novi zeleni družbeni dogovor. Ljudje morajo od Evrope dobiti vlaganja, zeleno energijo, železnice, kakovostna delovna mesta. Ne pa le zategovanja pasov in prisile. Samo tako se EU lahko ohrani.

Ampak saj je tudi Juncker v svojem mandatu ponudil takšno reformo, torej t. i. Junckerjev plan investicij, in konec koncev je za časa njegove komisije Evropska centralna banka začela s tiskanjem denarja. 

O tem planu smo res veliko slišali, učinka pa je bilo bolj malo. ECB vsako minuto v finančni sektor vbrizga 1,3 milijona evrov. Če si predstavljate, koliko zelenih investicij bi za ta denar dobili, potem vam mora biti jasno, kako slabo usmerjeni so zdaj ti ukrepi. Namesto da bi EU-denar še kar naprej metali v finančni sektor, bi ga morali nameniti neposredno za investicije. In to takoj, ker se nam čas izteka. Morali bi sofinancirati prehod v zeleno energetiko, se pravi v sončne elektrarne, vetrne elektrarne, v zeleni razvoj, v skupno mrežo hitrih železnic, v raziskave novih zelenih tehnologij. Potem bi morali te tehnologije deliti s hitro razvijajočimi se tretjimi državami zunaj EU, kot sta Kitajska in Indija, če si res želimo globalno spremeniti svet. Zdaj namreč države med seboj tekmujejo v nižanju standardov, v vse hujšem izkoriščanju delavcev, v nižjih davkih, namesto da bi gradile na skupnih socialnih standardih. Vsaka država bi morala, podobno kot v Sloveniji, uvesti minimalno plačo, ki za 20 odstotkov presega izračun minimalnih življenjskih stroškov v posameznih državah članicah. Ob tem je treba v EU ukiniti davčne oaze, saj te škodijo prav vsem ostalim državam članicam, iz katerih odtekajo milijarde evrov, ki bi morale priti v njihove proračune ...

… imate v Evropski levici tudi kakšno stranko iz Luksemburga? Ali vsaj opazovalce? 

Da, imamo Levico iz Luksemburga, Déi Lénk. Ampak tisto, kar želim reči, je, da EU doslej ni ponudila politike in skupnih minimalnih socialnih, demokratičnih ali okoljskih standardov. In ker tega ni, raste seveda evroskepticizem.

Znotraj Evropske levice je sicer nekaterim strankam vendarle uspel preboj. To se je denimo zgodilo v Španiji ali na Portugalskem. Kako to?

Tudi pri nas. Ko smo v Le vici podprli vlado Marjana Šarca, smo sledili portugalskemu primeru. Z njimi smo bili v stiku in si izmenjali izkušnje. Pomembno je, da lahko vlada – čeprav je sredinska – sodeluje z levico in izvaja socialne ukrepe, zmanjšuje vpliv skrajne desnice, ki se danes obrača prav na poražence globalizacije, na tiste, ki se počutijo zapuščene, ki ne morejo preživeti, ki kljub rednim službam živijo v revščini. Ko so na Portugalskem sprejeli socialne ukrepe in ljudem omogočili dostojnejše življenje, se je tudi vpliv skrajne desnice zmanjšal. To bi moral biti eden najpomembnejših naukov tudi za EU.

Tukaj v Sloveniji mnogi Levico označujejo kot skrajno levo stranko. Ste v skupini strank Evropske levice spoznali še katero bolj skrajno?

No, sebe ne dojemam kot skrajneža, je pa seveda žalostno, da se je celoten politični spekter nagnil tako na desno, da je zdaj že en normalni levičar videti kot skrajnež. Seveda v Evropi obstajajo tudi skrajno leve stranke.

In kakšne so njihove ideje?

Rekla bi, da bolj prevratniške.

V Nemčiji je prejšnji teden skrajno desna stranka AfD nemške Zelene obtožila, da se zavzemajo za legalizacijo incesta. So to ideje, ki jih lahko slišite na skrajnem robu evropske levice?

No, to so klasični spini desnice. Pred meseci smo videli spitzenkandidata Evropske ljudske stranke, Manfreda Webra, kako v slovenščini pozdravlja SDS in pravi, da je krščanstvo edina stvar, ki povezuje Evropo. Ko govorijo o krščanskih koreninah EU, odvračajo oči od pravih problemov in premikajo debato na neko drugo raven, recimo na razpravo o incestu, na primerjave istospolnih parov s pedofili in podobno. Sama sem glavna poročevalka za pravice LGBT znotraj parlamentarne skupščine Sveta Evrope in zato te spine dobro poznam, kako se predvsem v državah bivše Sovjetske zveze te pravice manjšinam sistematično kršijo in kako vštric s tem tudi rekatolizacija Evrope ne prinaša ničesar dobrega. Ravno nasprotno, za zidovi teh katoliških institucij se bohoti dvoličnost, vse do pedofilije.

S tega vidika je veliko bolje živeti v ZDA kot v Rusiji, kjer je ogromno kršitev pravic LGBT, mar ne?

V zadnjem času smo priča besedišču hladne vojne. Javnost, kot da se mora spet odločati med ameriškim sistemom ali ruskim. Ampak mi v Sloveniji smo vendarle naslednica države ustanoviteljice gibanja neuvrščenih in smo zato enako kritični do Rusije kot do Amerike.

V pogovorih, ki ste jih doslej imeli za tuje medije, je največ kritike doživela vaša izjava o Krimu, češ da bi tam morali dovoliti nov referendum in da je ruska aneksija Krima njihova notranja zadeva. Po drugi strani pa bi morali prav mi vedeti, kako pomembno je spoštovanje mednarodnega prava. To pomeni, da bi se morali zavedati, da je Rusija Krim anektirala nezakonito.

Ja, ampak aneksija Krima je bila posledica referenduma. Če je referendum nelegitimen, naj ga ponovijo.

Namesto da bi gradili na skupnih evropskih socialnih standardih, so gradili na skupnih evropskih varčevalnih ukrepih.

Referendumi o odcepitvi manjšin niso v skladu z mednarodnim pravom. Naš plebiscit ni bil referendum o manjšini, ampak referendum o usodi naroda, ki nima lastne države. Če pa dovoljujete referendum na Krimu, morate dovoliti tudi referendum Hrvatov, ki živijo v Bosni.

Se strinjam, se mi pa vseeno zdi bistveno poudariti, da EU tukaj ne bi smela igrati vloge svetovnega policista in zastopati ideje ali interese ZDA. Spoštovanje mednarodnega prava je nujno, bila sem priča, ko je bila Rusiji odvzeta glasovalna pravica v Svetu Evrope. Rusov sedaj ni več za isto mizo, o njih se pogovarjamo v njihovi odsotnosti in posledice so drastične: še ena mednarodna organizacija, Svet Evrope, razpada. Vpliva na Rusijo nimamo več, duh uhaja iz steklenice tudi v Ukrajini. Bila sem priča skandiranju ukrajinske skrajne desnice, slava Ukrajini, slava naciji, skupaj z nacističnimi pozdravi, kot da spet živimo v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Zato mislim, da se Evropa s tem vprašanjem ne spoprijema na pravi način.

Kaj pa zdaj, ko je v Ukrajini zmagal tako rekoč vaš kolega, igralec Zelensky?

Dobro je, da sta padla Timošenkova in Porošenko, in upam, da to prinaša spremembo na bolje. Glede njegove igralske kariere: trideset let sem delala v gledališču in verjamem, da imamo gledališčniki veliko sposobnost empatije, razumevanja ljudi.

Na drugi strani pa je bil v mednarodni javnosti precej dobro sprejet vaš odgovor novinarju Euronewsa, da Evropa ni utemeljena na krščanstvu, kot trdi on, temveč na antifašizmu.

Me veseli, da je kdo iz tistega mojega skoraj enournega nastopa razbral še kaj drugega od te izjave glede Krima, ki jo zdaj v Sloveniji izrezano ponavlja slovenska desnica. Med drugim so me tudi vprašali, ali še kaj pogrešam Sovjetsko zvezo. Po 15 letih članstva Slovenije v EU novinar ene najpomembnejših medijskih hiš v EU, Euronewsa, ne loči Slovenije od Slovaške! Slovenija nima nerazčiščenih odnosov z Rusijo, mi smo s tem opravili že s Titovim »njet« leta 1948. Sem pa na soočenju kot edina povedala tudi nekaj o Tajaniju: nedopustno je, da predsednik evropskega parlamenta vzklika Živela italijanska Istra – in to na meji s sosedo, ki je trpela pod fašizmom.

Zakaj imate v skupini Evropska levica dva spitzenkandidata, vam ostale stranke niso zaupale, ste bolj za rezervo?

Ne, za podoben sistem moško-ženskega predstavništva se je odločila tudi Evropska zelena stranka. S so-spitzenkandidatom Evropske levice, Belgijcem Nicom Cuéjem, se dobro dopolnjujeva. Nisva evropska birokrata kot večina kandidatov. Cué je Španec, delovni migrant, steber sindikalnega boja v Belgiji, sama pa sem predstavnica periferne države, ki ji je iz nič uspelo v kratkem zgraditi močno Levico in ki je danes pomemben dejavnik znotraj Slovenije in Evrope.

Slovenski politiki še nimajo izkušenj z evropskimi političnimi kampanjami. Kakšna je vaša strategija, z avtobusom od vasi do vasi se po EU verjetno ne da potovati?

V kampanji sem že od konca februarja, začela pa sem jo s predsednico parlamentarne skupine Evropske levice Gabi Zimmer v Zahodni Sahari, kjer sem bila deset dni v begunskih taboriščih z ljudstvom Polisaria – ti so se v sedemdesetih uprli kolonialistom iz Maroka in od tedaj zahtevajo svojo državo na podlagi pravice do samoodločbe. To je bila zame neponovljiva in izredno pomembna izkušnja, glede na to, kako radi v EU govorimo o varnosti. V Zahodni Sahari že več kot 40 let čakajo na rešitev svojih problemov, medtem pa EU podpisuje trgovinske sporazume z Marokom, ki prodaja rudo z njihovih okupiranih ozemelj. Neverjetno je, kaj vse so ob tem zgradili sredi Sahare.

Ampak tam EU volitev ne bo.

Ne bo. Ampak tam jasno vidiš, kako EU z napačnimi politikami ustvarja nevzdržne razmere za ljudi, ki bi sicer radi ostali doma.

Ste kot kandidatka za evropsko javnost zanimivi tudi zato, ker ste »redka vrsta«: iz Vzhodne Evrope ste, pa še skrajna desničarka niste?

Pa še ženska sem. Deklarativno smo v vseh dokumentih EU ženske enakopravne, a med spitzenkandidati sva le dve ženski, jaz in predstavnica zelenih Ska Keller. Sama pa sem poleg tega tudi edina, ki nisem del bruseljskega establišmenta. Vsi ostali so izkušeni politiki, ki to počno že 15–20 let in zaradi njih je EU takšna, kakršna je. V tem smislu sem res novi obraz.

V eni od anket, ki so jih med spitzenkandidati naredili novinarji, smo lahko zasledili, da nasprotujete obveznemu cepljenju otrok. Kako pa to?

Nisem proti, razumem pa starše, ki se bojijo cepljenja, in vem, da še dodatni pritiski nanje ne bodo prinesli želenih učinkov.

Ampak ali ne verjamete zdravnikom, strokovnjakom, znanosti?

Sama sem cepljena, moji otroci so cepljeni in popolnoma jasni so mi učinki precepljenosti, a dejstvo, da se veliko ljudi boji za svoje otroke, pomeni, da smo zaspali pri ozaveščanju, informiranju staršev in tudi pri raziskavah o stranskih učinkih cepljenja. Torej, k temu vprašanju je treba pristopiti drugače.

Kako uspešna je Slovenija v Bruslju?

Bruseljska politika je brutalna. Prejšnji spitzenkandidat Evropske levice je bil Cipras. Ko je postal premier, je prišel v Bruselj, da bi rešil svojo državo, nato pa so ga neoliberalci stisnili v kot, mediji so temu rekli »križanje Ciprasa«, in ga prisilili, da je delal točno tisto, kar je obljubljal, da ne bo. Slovenija ima drugačen problem: zadnjih 15 let zgolj nemo in ponižno izvršujemo navodila evropske komisije, kot da nimamo svoje volje. To se vleče od sanacije bank do razprodaje državnega premoženja, posledice pa so povečanje negotovosti in prekarnost, osiromašenje zdravstvenega in šolskega sistema. Po eni strani se naše vlade na ta navodila nikoli niso kritično odzvale, po drugi pa je postal vpliv evropske komisije, ki je nedemokratičen organ, prevelik. Njen vpliv se mora zmanjšati na račun evropskega parlamenta.

V politiko ste vstopili kot prekarno zaposlena, drži?

Drži. Do leta 2002 sem bila zaposlena v Mestnem gledališču ljubljanskem, nato pa so se začeli po restavraciji kapitalizma odnosi znotraj gledališča spreminjati. Takrat sem odšla. Potem sem bila 13 let prekarno zaposlena – delila sem usodo vseh brezposelnih, ki so še posebej po krizi leta 2008 poslušali le varčevalne floskule o deregulaciji, fleksibilizaciji in privatizaciji.

Finančniki prehoda v kapitalizem na tak način niso začutili, mar ne?

Ne. Pa direktorji tudi ne. Ko se m bila zaposlena v gledališču, so se presežki mojega dela investirali nazaj, recimo v obnovo stavbe, v nove zaposlitve, gledališčniki smo lahko videli, kam gredo sadovi našega truda, potem pa so se presežki naenkrat usmerili drugam, česar mnogi nismo mogli prenesti. Da ob tem ne omenjam krčenja delavskih pravic, slabšanja odnosov in poosamosvojitvenega nacionalizma, ki me je prav tako zaznamoval.

Ko so na Portugalskem sprejeli socialne ukrepe in ljudem omogočili dostojnejše življenje, se je tudi vpliv skrajne desnice zmanjšal.

Kako?

Moja mati je bila nekakšna gastarbajterka v Bosni, kjer se je tudi poročila. Tega se nisem zavedala do leta 1992, ko so naenkrat v gledališču, kjer sem bila zaposlena, začeli preverjati, ali se moj priimek piše z mehkim č ali trdim. Celo rojstni list sem morala prinesti. Svet, ki sem ga poznala do tedaj, se je začel spreminjati v nekaj, česar nisem več prepoznala kot svoje. Vse to me je pripeljalo v politiko.

Ste iz Bele krajine, in če se ne motim, ste si v prejšnjem mandatu neuspešno prizadevali za gradnjo nekega predora. Kako je bilo s tem?

Ko sem prišla v parlament, sem se začela ukvarjati tudi z vprašanjem, kako Belo krajino intenzivneje prometno povezati z Ljubljano. Ker se je gradila obvoznica okoli Novega mesta in ker smo vedeli, da ima Slovenija presežke evropskih sredstev, ki jih je morala porabiti, sem šla k takratnemu ministru Gašperšiču in ga vprašala, ali ne bi bilo bolj smiselno zemljino, ki je bila potrebna za obvoznico, vzeti iz predora pod Gorjanci, ki bi ga začeli vzporedno s tem graditi. Gašperšič si je primer ogledal in ugotovil, da je dokumentacija za predor že zelo daleč in da bi potrebovali zgolj 3,4 milijona evrov. Ministrica za kohezijo je nato teh 3,4 milijona tudi zagotovila in jih nakazala na ministrstvo za infrastrukturo in z Gašperšičem sva si segla v roke. Prvi bager bi moral začeti delati oktobra 2016. A ko je koalicija to izvedela, so si očitno rekli, da bo Levica iz tega pobrala politični kapital, in so tako projekt prekinili.

Kakšno je bilo uradno pojasnilo?

Gašperšič mi je v nekem trenutku rekel, da je v politiki pač težko, sama pa sem mu odgovorila, da nisem politikant in je zato v politiki lahko marsikaj tudi zelo enostavno. 

Ne gre le zato, da sem se počutila ogoljufano, to je primer, ki kaže, zakaj v tem sistemu ni mogoče iti naprej. Nemčija in Francija želita ustanoviti evropsko vojsko in porabiti 13 milijard evrov za nakup novega orožja – zakaj tega ne usmerimo v hitre železnice? Moja 120-kilometrska pot iz Ljubljane v Metliko traja tri ure in pol. Ali je tem vodilnim politikom res mar za ljudi? Jim vi zaupate, ko potem trdijo, da bi radi rešili planet? Če hočemo rešiti Evropo, moramo spremeniti sistem, saj, kot vidimo, trenutni deluje le za peščico.

V svojem lokalnem okolju ste svet reševali z gojenjem konoplje. Kako kaj raste?

Ne raste več, ker ne utegnem. Nam je pa v prejšnjem mandatu uspelo legalizirati industrijsko konopljo, da jo lahko zdaj gojijo drugi. Trdno sem prepričana, da je konoplja rastlina, ki bi lahko rešila marsikatero lokalno gospodarstvo, socialno stisko in še ekološka je povrhu. Eksperimentalno sem jo gojila tri leta zato, ker sem se ukvarjala z regulacijo njene pridelave in me je zanimalo, kje se zatika. Na koncu mi je uspelo pridelati sedem litrov olja in 21 kilogramov moke. Ob tem nam je v Beli krajini uspelo med seboj povezati sto predelovalcev.

Nemčija in Francija želita ustanoviti evropsko vojsko in porabiti 13 milijard evrov za nakup novega orožja – zakaj tega ne usmerimo v hitre železnice?

Kakšne ovire ste pri tem eksperimentu zaznali?

Največji tehnični problem je bilo pomanjkanje strojev, največji politični problem pa je bil ozki pogled naših uradnikov. Pri gojenju industrijske konoplje je namreč najuspešnejša avtohtona, slovenska vrsta, ki je tudi zelo odporna, ima pa malce višjo vsebnost psihoaktivne substance THC. Zato smo se v Sloveniji samoomejili in dovoljujemo gojenje le konoplje iz semen, ki jih moramo uvažati iz Francije. Kljub temu nam je v Levici uspelo omogočiti uporabo konoplje v prehranske namene, kar štejem za velik politični uspeh. Ko danes hodim po sejmih ali trgovinah in vidim konopljine izdelke, ko vidim, koliko ljudi se danes s tem ukvarja, moram reči, da sem ponosna.

Kaj pa njena uporaba v medicinske namene?

Na zelo enostaven način, po isti metodi in prek ustreznega pravilnika bi lahko v Sloveniji gojili konopljo v medicinske namene in jo uporabljali kot zdravilo. Na tem področju imamo v Sloveniji odlične strokovnjake, onkologe, farmakologe, imamo znanje. Ampak zdi se mi, da bomo iz ne vem katerega razloga te izdelke spet raje uvažali, kot da bi jih sami pridelali. Še vedno bolj zaupamo korporacijam kot pa domačemu kmetu.