Dobri stari časi papirnatih dinozavrov

Revija Literatura, eden osrednjih mesečnikov za književnost pri nas, je te dni praznovala 30-letnico, s tem pa se odpira prostor za pogled v zgodovino slovenskih literarnih revij in premislek o njihovi relevantnosti danes. Kadar se pogovarjamo o razliki med »nekoč« in »danes« na literarnem polju, seveda tudi pri literarnih revijah, se obdobja »nekoč« ljudje, ki so bili takrat na vrhuncu ustvarjalne moči, praviloma spominjajo s skoraj romantično nostalgijo. »Nekoč« so objave v literarnih revijah nekaj pomenile, omogočile so vzpon na literarni Parnas, honorarji so bili visoki, avtorji spoštovani (da ženske skoraj niso objavljale, se takrat ni zdelo sporno, časi so bili pač drugačni), kakovost besedil je bila višja, o njih se je več razpravljalo in tako dalje in tako dalje. »Danes« nihče več nima časa za branje, pisci so premalo plačani, bralci vse bolj brezvoljni, sicer pa je tako ali tako vse na spletu ...

»Včasih je bilo revij toliko, da je obstajala hierarhija. Glavna revija v obdobju tam od sredine osemdesetih let je bila Nova revija. Potem Literatura, takrat še pod firmo Problemi in Problemi – Literatura, pa seveda Sodobnost, ki jo je urejal Čiro (Ciril) Zlobec, imeli smo Primorska srečanja, Mladje, ki je izhajalo v Celovcu, na začetku devetdesetih let tudi Srce in oko, tudi Dialogi so bili takrat še prava literarna revija. Za začetnike je bila revija Mentor, ki izhaja še danes. A prostor se je zdaj tako skrčil, da ga skoraj ni več, in relevantni literarni reviji sta samo še dve: Literatura in Sodobnost,« sedanji položaj literarnih revij oriše Uroš Zupan, pesnik in dolgoletni član uredništva Literature, hkrati pa tudi sodelavec Sodobnosti. Poleg Literature, Sodobnosti in Mentorja, namenjenega neuveljavljenim piscem, ki so pripravljeni na mentorski komentar, smo pod drobnogled kljub vsemu vzeli še Zvon, ki v Sloveniji izhaja od leta 1998 in nadaljuje tradicijo Josipa Stritarja ter pozneje Josipa Jurčiča, Janka Kersnika, Frana Levca in Ivana Tavčarja, Dialoge, ki so bili literarna revija v sedemdesetih in osemdesetih letih, danes pa so kulturna revija s še vedno močnim literarnim segmentom, in najmlajšo revijo Idiot.

Proza in poezija za šankom

»Danes« so poleg odsotnosti hierarhičnih razmerij med literarnimi revijami drugačna tudi pravila za objavo v njih. »V Literaturi lahko objaviš poezijo ali prozo le enkrat na leto,« razloži Uroš Zupan. »Izjema je kritika, ampak tudi to je drugače kot včasih, ko so imeli kritiki tekste v vsaki številki in so tako gradili na prepoznavnosti. Včasih si lahko objavljal v vsaki drugi številki – ali pa celo v vsaki. Če si dosti pisal, je bilo mogoče, da so vse revije, ki so bile na razpolago, tvoje pisanje tudi ’požrle’.« Če si več objavljal, te je seveda poznalo več ljudi in že z revijalnimi objavami si si lahko zagotovil občinstvo. »Ko si objavil kaj dobrega, so te ljudje ustavljali na cesti, tudi če te osebno niso poznali, in objavo pohvalili. Ob slabih tekstih pa so se razburjali nad urednikom, da je kaj takšnega sploh spustil skozi. O objavljenih pesmih, prozi in esejih se je govorilo za šanki in mizami po gostilnah. Upal bi si celo trditi, da so uredniki pri založbah spremljali revijalne objave in se tako orientirali,« še dodaja Zupan. »Bojim se, da danes to ne pomeni veliko. Da ni več kak uspeh, če ti uspe priti v Literaturo ali Sodobnost. Iz tega razloga se najbrž večini ljudi, ki berejo revije ali objavljajo v njih, zdi, da so vsi teksti na isti ravni, da nič zares ne izstopa. Tu in tam se pojavi kakšen dober tekst, vendar tega skoraj nihče ne opazi.«

Poleg tega je bila revijalna faza za vsakega avtorja, ki se je hotel uveljaviti v književnosti, včasih nujna. »V devetdesetih letih skoraj ni bilo opaženih avtorjev, ki ne bi prej objavljali po revijah, čeprav smo v njih brali tudi takšne, ki niso naredili koraka od revijalne objave do knjige. A minili so časi, ko je bila literarna objava v reviji oziroma nekaj objav pogoj, da se sploh pride do knjige,« pravi Primož Čučnik, odgovorni urednik revije Literatura. »Nekaterim objava v reviji še danes nekaj pomeni, drugi besedil ne pošiljajo več v revije. Velik del tistih, ki danes pišejo, niti ne spremlja in ne bere literarnih revij. Te torej nimajo več privilegiranega položaja, se pa vsaj zdi, da vsak, ki kaj pomeni, sodeluje v njih: če ne drugače kot nekdo, o katerem se piše. Morda sem tukaj pristranski, ampak mislim, da papirnati dinozavri v tem primeru še niso izumrli.«

Znani sodelavci

Katera pomembna imena so se v uredništvih literarnih revij kalila vsa ta leta? Če ostanemo pri Literaturi, so bili pri nastajanju revije še v prejšnjem stoletju udeleženi na primer Jani Virk, Tomo Virk, Aleš Debeljak itd., še vedno angažirani pa so Andrej Blatnik, Uroš Zupan, Matevž Kos, Urban Vovk in Gregor Podlogar.

Če si objavil kaj dobrega, so te ljudje ustavljali na cesti, čeprav te osebno niso poznali, in objavo pohvalili.

Med uredniki Sodobnosti, ene od štirih najstarejših literarnih revij v Evropi (ustanovljena je bila leta 1933), najdemo znamenite osebnosti, kot so Josip Vidmar, Ferdo Kozak, Dušan Pirjevec in Ciril Zlobec. »Skoraj ni uglednega imena v slovenski literaturi, ki ga ne bi bilo med sodelavci, kajti revija je bila in ostaja odprta za vse generacije,« pove sedanja urednica Jana Bauer.

Z odprtostjo za vse generacije se pohvali tudi Tanja Ozvatič, urednica revije Zvon. »Pri Zvonu so sodelovala številna ugledna in uveljavljena imena slovenskega prostora: Janko Moder, Feri Lainšček, Tone Pavček, Alojz Rebula, Drago Jančar, Zorko Simčič, Janez Menart, Miroslav Košuta, Milček Komelj, Denis Poniž, Boris A. Novak, Evald Flisar ... Ustvarjalci so zastopani od najstarejših, že uveljavljenih, do tistih iz najmlajših generacij, kot je na primer Katarina Gomboc, zmagovalka festivala Urška 2017.«

»Že kmalu po ustanovitvi Dialogov leta 1965 so se, deloma zaradi ukinitve Perspektiv in krize pri Sodobnosti, k Dialogom zatekli Gregor Strniša, Tomaž Šalamun, Svetlana Makarovič, Kajetan Kovič, Jože Snoj, Dominik Smole in Pavle Zidar, za revijo pa so začeli pisati tudi takrat najmlajši mariborski literati, tako imenovana peterica: Andrej Brvar, Drago Jančar, Tone Partljič, France Forstnerič in Marijan Kramberger,« zgodovino revije Dialogi razloži odgovorna urednica Emica Antončič. »Prve uredniške izkušnje si je kot literarni urednik pri nas pridobival tudi Mitja Čander [danes prvi človek založbe Beletrina, op. a.] in v tematski številki leta 1995 predstavil literarno generacijo, rojeno v sedemdesetih letih. Med takrat objavljenimi avtorji so bili Miklavž Komelj, Aleš Šteger, Aleš Čar, Robert Titan Felix, Marcello Potocco in drugi ...«

Kako je s honorarji?

Ob vprašanju o honorarjih Uroš Zupan postane nejevoljen. »Včasih so krožile govorice, da je bil honorar za avtorsko polo teksta enak povprečni slovenski plači. Se pravi malo več kot 1000 evrov neto. Govori se tudi, da je Marjan Rožanc v Sodobnosti objavil novelo, prišel k okencu, kjer so se izplačevali honorarji – denar je šel na roke –, in ugotovil, da je dobil honorar v višini polletne plače. Rekel je, dve noveli na leto pa lahko napišem. In je postal svobodnjak. Mi pa zdaj operiramo z 250–300 evri v revijah in 350, mogoče 375 evri ali pa malo več na polo pri knjigah. Skratka toliko, kot je najnižja tarifa, ki jo predpisuje agencija za knjigo. Denar, ki se vrti v pisanju, je sramotno majhen. Pisanje je najbolj podcenjena dejavnost v naši družbi in državi.«

Kako podcenjena, dokazuje tudi, da honorarji za avtorsko delo, objavljeno v literarni reviji ali na literarnem portalu, sploh niso več samoumevni – pogosto tudi hudo zamujajo. »Honorarji zadnjih deset let ostajajo na približno enaki ravni. Včasih so bili prenapihnjeni in je balon počil, dogajalo se je tudi, da niso bili izplačani, ampak porabljeni v kake druge namene, in balon je prav tako odneslo,« pravi Primož Čučnik.

Ljubitelji literature so se v osemdesetih in devetdesetih letih sestajali v Emonski kleti, Klubu kulturnih delavcev, Klubu nove revije, gostilni Pod skalco ...

Jana Bauer iz Sodobnosti pa vseeno pove, da so honorarji višji, kot so bili denimo v devetdesetih letih. »A seveda, kot vedo povedati starejši sodelavci, nižji kot v času socializma. Ravnajo se pač po višini subvencije, ki jo prejemamo, in naročnine, ki je žal ne plačujejo vsi.« Urednica Dialogov Emica Antončič je bolj optimistična: »Ko sem prevzela Dialoge, so bili mizerno sofinancirani in zato so bili tudi honorarji nizki. Ko nam je z leti uspelo dokazati, da revija kakovostno raste, in se je financiranje izboljšalo, so se tudi honorarji zvišali in normalizirali.«

Brez zabave ni literature

Če verjamemo sogovornikom, ki so za najbolj uveljavljene literarne revije pisali pred dvema ali tremi desetletji, je eno gotovo: dogajanje okoli njih je bilo včasih precej pestrejše. Uroš Zupan v eseju, ki ga je ob 30-letnici Literature objavil v tej reviji, doživeto opisuje živahno razpoloženje v literarnih krogih v devetdesetih letih in nekakšno mistiko, povezano z ljudmi, ki so pisali.

»(Tomo) Virk in (Matevž) Kos sta začela s tradicijo vsakoletnih novoletnih zabav. Bila sta pionirja tudi na tem področju. Druženja uredništva s širšo publiko so prej obstajala v obliki piknikov. Eden takšnih je bil v Črnučah. Ob Savi. Zaslovel je po tem, da je pred oči Matevža Kosa priplavala glava Emila Filipčiča, ki ji je sledilo telo Emila Filipčiča ... /.../ Prva novoletna zabava je bila ob koncu njunega prvega leta vladavine. Kraj: Tomšičeva 11. Prostori Društva slovenskih pisateljev. In te prve zabave so bile vedno zabave, na katerih si lahko videl celoten diapazon slovenske literarne scene, književnike vseh generacij, pa tudi ostali, ki so prihajali na te zabave, so bili povezani s književnostjo in z Literaturo,« piše Zupan. Na zabavah se je skoraj vedno zgodilo kaj »zanimivega«, »legendarnega« – tudi če se s katerimkoli starejšim članom uredništva Literature pogovarjate zasebno, vam bo verjetno postregel s kakšno vznemirljivo anekdoto s katere izmed Literaturinih zabav – a bodo najbrž dodali, da so ti dogodki potekali že »davno«. Zabave so se sicer ohranile, vendar so, čeprav je na njih še vedno mogoče srečati obsežen »diapazon slovenske literarne scene«, precej podobne drugim, ki jih ponuja decembrska zabavna sezona. Pripravlja pa uredništvo Literature Prepišno uredništvo, teden odprtih vrat, kjer se v intimnem razpoloženju uredništva na Erjavčevi na številnih prireditvah družijo ustvarjalci in tisti, ki jih zanima pisana beseda. Tako po svoje obujajo čase, ko je bilo takšno druženje še pogostejše. Sicer pa so se ljubitelji literature in Literature, kot poroča Zupan, v osemdesetih in devetdesetih letih sestajali tudi v Emonski kleti, Klubu kulturnih delavcev, Klubu nove revije, v gostilni Pod skalco ... družabno življenje, vsaj tako se zdi, je bilo v tistem času na vrhuncu. A da še mi – čeprav tega ne moremo vedeti iz prve roke – ne postanemo preveč nostalgični, naj opomnimo, da se je podoben naboj čutil tudi pozneje, v časih, precej bliže današnjim: ko se je leta 2009 oblikovala generacija piscev, ki je postavljala literarno revijo Idiot. »Idiot je po Apokalipsi, ki je nastala sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, prišel še najdlje. Poleg tega nismo dobili nobene nove, mlade – papirnate – revije, ki bi se ji uspelo nekako prebiti, se obdržati in priključiti starim. Pravzaprav niti ni bilo povezovalne želje za kaj takega,« pravi Primož Čučnik. Revija Idiot, ki so jo zasnovali mladi avtorji, takrat študentje Filozofske fakultete, je objavljala antološke preseke besedil piscev mlajše generacije (številni so danes uveljavljena imena, na primer Katja Perat, Jasmin B. Frelih, Tibor Hrs Pandur, Jan Krmelj ...) – najprej po dve, nato po tri številke na leto; najprej s podporo Filozofske fakultete in Študentske organizacije, od pete številke pa s sofinanciranjem Javne agencije za knjigo. »Takrat smo ob vsaki izdaji pripravili izjemno dobro obiskana branja z bendom, iz tega se je razvilo sodelovanje z raznimi didžeji in vizualci, večkrat tudi v sodelovanju s tedanjimi Mladimi rimami in Radiem Študent. Ključno je bilo, da je bilo prvotno uredniško jedro sestavljeno iz močnih in diverzificiranih avtorjev in avtoric,« pravi pesnik Tibor Hrs Pandur, ki je član uredništva še danes. »Naslednji mejniki so bili postavljeni predvsem z mednarodnimi antologijami, ki so jih spremljale turneje po nekdanji Jugoslaviji, Nemčiji in Avstriji in nazadnje leta 2017 po Španiji.«

Včasih so krožile govorice, da je bil honorar za avtorsko polo besedila enak povprečni slovenski plači.

Vendar je z letom 2018 Idiot ostal brez sofinanciranja Javne agencije za knjigo, s čimer je postalo tiskanje revije nemogoče – pa tudi nekateri močni avtorji so vmes nehali sodelovati. »Ker trenutno ni jasno, ali se bo produkcija revije nadaljevala tako kot prej, se usmerjamo v možnosti različnih koprodukcij in interdisciplinarne projekte,« zaključi Hrs Pandur.

Literarni klani?

Na spletu je bilo za mlade, uveljavljajoče se pisce v novem tisočletju več prostora: spletna Literatura, ki je nastala kot dodatek tiskani (bistvene razlike med merili za objavo na spletu in v tiskani izdaji danes sicer ni, pravijo uredniki), zelo močna je (bila) tudi Airbeletrina, Koridor – križišča umetnosti, pred kratkim je nastal Vrabec Anarhist, portal Društva slovenskih pisateljev, na katerem objavljajo oboji, mlajši in že uveljavljeni avtorji ... Vseeno se zdi, da je v zadnjem času vse skupaj nekako zvodenelo, da ti portali nimajo več pravega naboja. Mladi pisci se ne združujejo več v tako imenovane klane, ampak samo še pišejo in pošiljajo stvari v objavo – vsak na svojem koncu ali, kot rahlo cinično pripominjajo starejši uredniki, vsak na svojem družabnem omrežju. »Nove generacije niso več povezane v jasno razvidne, programsko podprte literarne smeri ali tokove. Kar jih druži, so zunanje, družbene in socialne okoliščine,« pripomni Emica Antončič.

»Poskusi povezovanja so kmalu izzveneli v nove posamičnosti avtorjev in avtoric. Pripadati se želi sebi in svoji podobi na družabnih omrežjih, nekateri potem želijo biti še uspešni, uveljavljeni in prodati čim več knjig,« razmišlja Primož Čučnik. »Dobro bi bilo, če bi lahko govorili tudi o smereh, tokovih, grupacijah, saj bi to pomenilo, da ima literatura še notranjo povezovalno moč, ampak bojim se, da tega ne moremo narediti, saj nas raztrgajo sistem in vrednote, ki nam jih vsiljuje, te pa so agresivna samopodoba, vseprisotnost in tekmovalnost.«

»Ne vem, kako se združujejo mlajši, če se združujejo. Nekako se zdi, da povezovalni element med njimi niso ideje in knjige in umetniške smeri, ki jih ni, ampak družabna omrežja,« pritrjuje tudi Uroš Zupan. »Bolj prednjačijo neke vzporedne in samopromocijske dejavnosti kot pa osredotočenost na pisanje in še prej na tisto, kar je podlaga pisanju – na branje.«

Tanji Ozvatič (Zvon) se odsotnost izrazitega literarnega toka pri mlajših generacijah piscev ne zdi skrb zbujajoča – dokler so si pripravljeni najti mentorja in se od njega učiti. »Že če pogledamo zelo različne ustvarjalce v krogu revije Zvon, je jasno, da danes ne moremo govoriti o kakšnih ’posvečenih’ literarnih klanih. Vendar med mladimi ustvarjalci vseeno čutimo potrebo po pripadanju,« pove, Barbara Rigler (revija Mentor) pa dodaja, da se mladi danes predvsem ne ozirajo na nobene ovire, še manj na nedostopnost starejših urednikov in uredništev, ampak »kot reka najdejo pot do morja«. »Zanje so pomembni spletna orodja in neštete možnosti. Če bomo hoteli več kakovostne literature, bo treba z njimi vzpostaviti dialog in jih povabiti v svoje kroge. Če nimajo priložnosti za strokovne komentarje, se odločijo za manj varno in hitrejšo pot do knjig. To pa je pot strme slave in bolečega zatona.«

Kaj pravijo mladi?

»Ne zdi se mi, da se je subverzivni naboj mlajše generacije izgubil – pojavljanje takšnih avtorjev in avtoric na sceni je razmeroma stalno,« meni Tibor Hrs Pandur (1985). »Trenutno manjka le vztrajnost pri zaznavanju in ažurnosti objav njihovih del, kar smo kot tiskana platforma več let uspešno izvajali. Predvsem soočenje, širjenje in vzpostavitev medsebojnih izmenjav s podobnimi neodvisnimi platformami zunaj Slovenije so se kazali kot najboljši način nadaljnjega preboja.«

A za to so seveda potrebna večja sredstva za prevajanje in urednikovanje, saj je tak projekt težko izvajati prostovoljsko. »Ključno pa je, da se vzpostavljajo neodvisni mediji, kjer se lahko mlajši ustvarjalci sproti učijo sestavljanja knjig, uredniških praks, prevajanja in sodelovanja, ter da si vsemu navkljub drznejo razvijati presežne, alternativne in subverzivne glasove.«

Nove generacije niso več povezane v jasno razvidne, programsko podprte literarne smeri ali tokove. Družijo jih zunanje, družbene in socialne okoliščine.

A pri mladi generaciji v literarnih krogih je, čeprav gradi identiteto na spletnih platformah, spoštovanje do revijalnih objav še vedno prisotno. »Poseben občutek je videti svoje ime v tisku. Spomnim se, kako je bilo, ko sem od urednika izvedel, da bom ’kmalu’ dovolj dober za v revijo – od veselja sem skakal do stropa,« se spominja pesnik mlajše generacije Mitja Drab (1988), avtor zbirke Nočne živali. »Pred tem nisem prišel dlje od šolskih glasil in spletnih forumov, revija Literatura pa je bila nekaj bolj resnega. Nekakšen iniciacijski obred. Jasno je bilo, da bo pisec, ki redno objavlja, nekoč prišel tudi do knjige.«

Vendar se zavedajo, da je povsem mogoče, da se bodo literarne revije v prihodnosti v celoti preselile na splet – in da s tem ne bo nič narobe, drugače kot v starejših uredništvih, na primer v uredništvu Sodobnosti, za katero bi, kot je prepričana urednica Jana Bauer, opustitev tiskane verzije pomenila enega najbolj črnih dni v zgodovini slovenske literature. »Tako bi izgubila naročnike. Poleg tega je linearno branje mnogim med nami še vedno ljubše od razpršene spletne pozornosti. Komunikativna poezija, kakršna je na primer poezija Rupi Kaur, lahko seveda prek spleta najde odskočno desko in pot do bralcev, ki sicer poezije morda sploh ne bi brali, toda to so izjeme.«

»Danes so pomembne platforme, revije niti niso, in to področje spletnih platform bi moralo biti še precej bolj razvito,« nasprotno meni Andrej Tomažin (1988), pisatelj in pesnik, tudi član sedanjega uredništva Idiota. »Nisem nostalgik, ki bi se mu zdel papir zelo pomemben – dobra besedila lahko berem na spletu, tablici, kjerkoli. Vseeno pa se mi zdi znotraj slovenskega literarnega prostora zaenkrat še precej pomembno, da so objavljena tudi v fizični obliki. Morda bo pri še mlajših generacijah to drugače.«