Javna pokora Kanyeja Westa

Kanye West, rapersko-producentski superzvezdnik, ki iz rokava kot po tekočem traku stresa domiselne manevre za pritegovanje medijske pozornosti, je spet na delu. Zadnje čase prah dviguje s performativnimi mašami, imenovanimi Sunday Service, ki jih ob spremljavi gospelovskega zbora v spremstvu klana Kardashian in drugih zvezdnikov vsako nedeljo že od začetka leta prireja na svojem kalifornijskem veleposestvu in drugih prizoriščih, tudi v različnih cerkvah. Vrhunec je njegova nova faza pred nedavnim dosegla kot spremljevalni dogodek kalifornijskega puščavskega festivala Coachella, enega največjih svetovnih srečevališč influencerjev, springbreak razuzdank in testosteronskih bratov v majicah z V-izrezom. Organizatorji Coachelle so posebej za velikonočni spektakel zgradili hrib, na katerem je West, obkrožen z glasbeniki in zvezdniki, odetimi v barvno usklajene pastelne tunike in ponče, ves blažen in ekstatičen dirigiral dveurni koncert standardov gospela in pobožnih priredb svojih skladb, starih in še neobjavljenih.

Zgodovina vključevanja verskih sporočil in krščanske ikonografije v njegovo delo je sicer dolga in bogata: na začetku ustvarjalne poti se je po navdih (in semple) večkrat zatekel k črnski duhovni glasbi. V besedilih je pogosto slavil božje ime, denimo s skladbami Jesus Walks in All Falls Down z izjemnega prvenca College Dropout, ki ju je priredil tudi za nedavni nastop na Coachelli. A njegova verska naravnanost je v evoluciji vesoljno uspešne kariere iz opevanja krščanskega boga hitro prerasla v pretenciozno slavljenje samega sebe, v nekakšen božji kompleks. V duhu patološke samohvale se je West večkrat primerjal ali enačil z bogom, v intervjujih in besedilih.

Njegov letošnji sakralni angažma v obliki molitvenih privatk kritične oči vidijo kot oportunističen poskus pokore, očiščenja ali javnega izražanja želje po odpuščanju za vse napake, ki jih je storil v preteklosti. V zadnjih dveh letih je s številnimi nepremišljenimi izjavami v intervjujih, brezglavim bentenjem na Twitterju in različnimi blodnjavimi dejanji polariziral občinstvo in se zameril celo nekaterim najzvestejšim oboževalcem. Lani je v intervjuju denimo dejal, da je bilo suženjstvo izbira temnopoltih. Malo pred tem je izkazal podporo Donaldu Trumpu in na Twitterju zapisal, da imata oba s predsednikom ZDA »zmajevsko energijo«, karkoli naj bi to že pomenilo. Ob srečanju z njim v Ovalni pisarni Bele hiše si je nadel propagandno rdečo čepico z napisom Make America Great Again, in ko ga je javnost opozorila na spornost njegovega pokrivala, ga je upravičil s trditvijo, da priča, »da sem jaz jaz, da sem pank in da lahko nosim, kar želim, saj sem bog«.

Gre zgolj za kapljo v oceanu Westovih izjav, verzov in dejanj, ki pričajo o njegovem mesijanskem kompleksu, pa naj gre za narcistično samohvalo ali za neposredno povzdigovanje samega sebe v božanstvo. Na plošči Yeezus, diskografskem vrhuncu njegovega tovrstnega početja, je na singlu, zgovorno naslovljenem I Am a God, repetitivno vzklikal, da je bog. Ko mu je novinar BBC Zane Lowe očital božji kompleks, je dejal, da »ko kdo reče, da je bog, se drugi sprašujejo, kdo misli, da je. Ravnokar sem vam povedal, kdo sem: bog.«

Morda so vse sporne izjave in dejanja zgolj sredstvo za pritegovanje pozornosti, saj je ta za Westov obstoj pomembnejša od vode in zraka. Kanye West je velemojster provokacije, novinarska ušesa po vsem svetu pa našpičeno čakajo, kdaj bo znova zinil kakšno neumnost. Morda so te plod njegovih duševnih motenj: leta 2017 je bil po živčnem zlomu hospitaliziran in diagnosticirali so mu bipolarno motnjo. Njegovo sesutje naj bi bilo posledica zasvojenosti z opiati, ki so mu jih zdravniki predpisali po liposukciji. Že pred uradno diagnozo je bilo mogoče v njegovih spornih provokacijah pogosto zaznati znake norosti, živčni zlom pa je sprožil intenziven rafal nebuloznih trditev, zaradi katerih se mu je občinstvo iz intervjuja v intervju, iz tvita v tvit odtujevalo. Sam duševno krizo sicer vidi kot »preboj«: tudi v svojem krhkem duševnem stanju prepoznava prednosti, enači ga z nadnaravno močjo. Naslovnico lanske plošče Ye je opremil z napisom »Sovražim svojo bipolarnost, izvrstna je«.

Westovo prizadevanje za sakralnost kritične oči vidijo kot oportunističen poskus javnega izražanja želje po odpuščanju za vse napačno, kar je storil v nedavni preteklosti.

Čeprav razloge za njegovo vztrajno bruhanje prismuknjenih prepričanj številni najdejo prav v duševnih motnjah, jih sam nikoli ne bi razlagal tako. Pravzaprav jih ne bi opravičeval niti nikakor drugače: gromozanski ego mu preprosto ne dovoljuje, da bi sploh priznal zmote kot zmote in se javno pokesal. Namesto tega je ubral drugačno taktiko, prirejati je začel zvezdniške gospelovske maše, ki naj bi ga oprale pred javnostjo. Morda je resnično prerojen in skrušen. Pred nedavnim je oznanil, da se bo odrekel politiki in se posvetil glasbi, družini in bogu. A nemogoče se je ogniti vtisu, da so prireditve Sunday Service sredstvo za promocijo težko pričakovane plošče Jandhi, ki naj bi bila izšla že novembra lani, hkrati pa delujejo predvsem kot orodje za to, da svetu pokaže svojo prerojenost in razsvetljenost. Če zdaj ni več bog, je božji odposlanec oziroma poklican od boga. »Sem kot plovilo. Bog me je izbral, da sem njegov glas in povezovalec,« pravi.

Medijsko zanimanje za svoja vsakotedenska duhovna srečanja je okrepil tako, da je novinarjem prepovedal vstop na prizorišča. Radovedneži so okrnjen uvid v dogajanje na skrivnostnih pop-up mašah dobili zgolj iz kratkih objav na družabnih omrežjih, denimo na storitvi Instagram stories, ki jih je ustvarjala Westova soproga Kim Kardashian. Pod objavami je nanizala vrsto ključnikov, kot so denimo »#transcendentalno, #sveti duh in #bog«. S posnetkov je bilo razvidno, da so med povabljenimi skoraj izključno zvezdniška imena, od očitnih, kot sta Westova glasbena pajdaša Kid Cudi in Ty Dolla $ign, do izjemno naključnih, kot so denimo Courtney Love, Orlando Bloom in Katy Perry. Srečanj se je večkrat udeležil tudi raper DMX in med obredi nekajkrat vodil molitev; to je storil tudi na spektaklu na festivalu Coachella. Vsi udeleženci Westovih obredov nosijo ohlapne enobarvne obleke, ki močno okrepijo sektaški občutek srečanj. Kanye si že od nekdaj prizadeva zgraditi kult osebnosti. Iz kratkih vpogledov v dogajanje pri teh cerkvenih obredih je bilo mogoče ugotoviti, da gre predvsem za petje gospelovskega zbora, ples, molitev in občasne raperske ter pevske vložke organizatorja, ki se sicer pri mašah nepretenciozno umakne v ozadje in večino petja prepusti gospelovskemu zboru.

Tako je bilo tudi pri velikonočnem obredu na Coachelli, prvi javni Westovi maši, ki so se je povabljeni privilegiranci lahko udeležili na njegovi osebni gori Sinaj, navadni smrtniki pa so jo spremljali iz daljave: pod prizoriščem za VIP-povabljence, umetno zgrajenim hribom, so stale barikade, ki so hrib ločevale od (50-)tisočglave množice. Ta se je prepustila medijskemu hajpu in radovednosti in se pod hrib zgnetla že ure pred začetkom zgodnjejutranjega performansa. Dogajanje smo lahko spremljali tudi prek spleta, a izjemno omejeno, skozi zoženi objektiv, kot bi voajersko kukali skozi majhno luknjico, napačno stran daljnogleda ali kartonasti tulec, okrog katerega so zavite papirnate brisačke. Občinstvo spletnega pretoka je bilo zato precej zafrustrirano in je to vneto izražalo v komentarjih, nekateri so v tem begajočem snemalnem načinu iskali simbolizem, spet drugi navdih za duhovite spletne meme. Zelo verjetno je šlo zgolj za še en Westov piarovski trik.

Četudi je v predanosti bogu morda iskren in rad poudarja svojo ponižnost, še zdaleč ni skromen: pod hribom, za katerega gradnjo je bilo potrebnih kar 500 tovornjakov z gradbenim materialom, je stal merch šotor, trgovina z njegovim promocijskim blagom, imenovanim »cerkvene obleke«. Oboževalci so si lahko privoščili na primer pulover z napisom Sveti duh, ki je stal 225 dolarjev, obredni pončo za 75 dolarjev, pravi hit pa so bile tako imenovane cerkvene nogavice – točno to je na njih tudi pisalo –, ki so stale kar 50 dolarjev. Trgovina je opominjala, da prireditev pravzaprav ni prava maša in da Kanye West krščansko ikonografijo izkorišča za biznis. Čeprav je pred leti priznal, da je bankrotiral in da dolguje več kot 50 milijonov ameriških dolarjev, se kot pravi mojster trženja več kakor očitno dobro znajde. Tudi če po naključju ni prodal dovolj »cerkvenih nogavic«, vsekakor ne bo lačen, saj je soprogino premoženje ocenjeno na šestkratno vrednost njegovega dolga.

Trgovina s promocijskim blagom je opominjala, da prireditev pravzaprav ni prava maša in da Kanye West krščansko ikonografijo izkorišča za biznis.

Čeprav se ob njegovih nabožnih prireditvah porajajo številni dvomi in vprašanja o namenu in pristnosti, na njih – razen morda skubenja s tako imenovanimi cerkvenimi oblekami – ni nič kaj pretirano bogokletnega. Delujejo kot kolektivne duhovne izkušnje, ki so glasbeno precej dovršene, za kar poleg Westa, arhitekta dogodkov, poskrbijo številni vrhunski glasbeniki – od izjemnega spremljevalnega benda do velikanskega pevskega zbora. Na ta način pred širšo javnostjo promovirajo čudovito gospelovsko glasbo in za čuda niso osredotočeni na slavljenje Kanyeja Westa.