Anita Nair: Vaje v pozabljanju

+ + + +

Ko se skozi razpoko prebije svetloba

Vaje v pozabljanju so iz dveh delov, eden je žajfničast in bollywoodski, drugi iz vsakdanjika revnega južnega dela Indije. Kot bi se združevala in bila v konfliktu dva principa – to pa ona, Meera, do nedavnega srečno poročena in uspešna pisateljica precej popreproščenih knjižnih nasvetov, kako biti soproga uspešnega poslovneža, razume skozi vzporedno zapleteno zgodbo o Zeusu in Heri. To za Indijce, za nas pa osnove hinduizma.

Vendar se Meera ne da, in ko se mož odseli in ostane v družinski hiši s staro materjo, materjo in odraščajnikoma, se zaposli in ima mlajšega ljubimca, ki ga prepoznavajo s plakatov kot igralca v seriji. Zaposli se pri kozmopolitskem proučevalcu ciklonov, ki se vrne v Indijo, da bi skrbel za negibno hčer, poškodovano v nepojasnjenih okoliščinah na neturistični plaži, torej v revnem in do tujcev sumničavem okolju, kamor je prišla z misijo. Preprečiti hoče splavljanje deklic, ki so nezaželene, kar naj bi bila podeželska navada, čeprav je tudi ta seveda bolj stvar tradicije kot legalnosti. Nairova (Šoranur, Indija, 1966) sopostavi dva svetova, v enem so uspešni in urbani, koktajli in družabljenje in mednarodne povezave in uspehi, pri čemer se včasih prav filigransko ukvarja z meniji, ličenjem in vzorci na sarijih ter mestnim lajfstajlom – nasvetov, s kakršnimi sicer polnijo revije, ne manjka. Kot tudi ne tistih, ki so v to imenitno druščino z ves čas nasmejanimi lici prišli od spodaj in imajo malo težav z ohranjanjem statusa. Meeri recimo mož pobegne tudi zato, ker bi on njihovo hišo prodal in obrnil denar v svojih poslih, ona pa ve, da tega ne more. Ali pa se tipčki iz serij, sicer samozavestni in zagoreli, zavedo, da ne morejo voziti skozi življenje emancipiranih dobrostoječih punc z ameriško izobrazbo, da ljubezen ni vedno zadostno gorivo za takšna dolgotrajna druženja. Vendar kritična ost v romanu, ki je več kot samo kontrast in kulisa, ni usmerjena proti vzpenjavkam (velja za oba spola) in tistim, ki umetno višajo svojo socialno umeščenost. Bolj zagrezne v divjo, temno Indijo, kjer naselja vodijo lokalni veljaki in kjer tiste, ki razkrijejo njihove mračne in krvave obrede, posvarijo. Če se sklicujejo na zakone iz nekakšne metropole, če ne odnehajo, pa so tej opciji dovoljena vsa sredstva. Škoda, da je vmes kar nekaj solzavih in jako plemenitih in vzvišenih ljubavnih preobratov z vsemi zadržki, ki jih mora imeti ženska, če naj ohrani ponos, in da je ciklonska teorija podprta bolj z artefakti iz sveta umetnosti, saj roman sicer dovolj dobro poganjata pretekla skrivnost in zarota molka, ki biserovinasto ovije poškodbo. Vmes je močna zgodba o ženski, ki je hotela frizuro po lastni izbiri, pa se ni izteklo, in še nekaj podobnih.