Javier Marías: Berta Isla

+ + + +

Oxfordski žolnirji in vpoklicanci

»Preveč ljudi katere koli države same sebe imenuje za tolmača potreb svoje države in si jo sčasoma s svojim nalezljivim zanosom navadi lastiti,« zapiše španski stilist in prozaist širokega zamaha Marías (1951, Madrid). Njegov Tom oziroma Thomás, v Španiji živeči in kasneje z naslovno junakinjo poročeni Anglež, v angleškem akademskem okolju naleti na ravno takšne ljudi. Domovina je zanje v ospredju, žrtve za njeno ohranitev pa nepomembne, tudi kolateralne – kajti domovina zahteva žrtve, predvsem med sovražniki, kadar in kakor je to le mogoče.

Maríasova proza si rada izbere ljudi iz nekje vmes: tolmače, ki so brez lastnega glasu, tiste, ki so neavtentični in odmaknjeni, ker je njihova strast zavrta in utišana z družbenimi prepovedmi, kar se potem pozna po njihovem neutrudnem pretikanju po lastnih psihičnih meandrih in kar zaznamuje njihov slog, življenjski in literarni. S poustvarjanjem, fingiranjem, da so oni tisti, ki oblikujejo, ta slog potem prevzame Marías, zato v njegovih romanih ne manjka dolgih, vase dvomečih trditev in premišljevanj, sklicevanja na tisto, kar sicer počnejo, najpogosteje pa so izobraženi in pronicljivi, poznavalci literarne klasike, predvsem Shakespeara. Tudi tokrat. Motiv iz ene od njegovih tragedij o Henrikih, v kateri se kralj pred bitko preoblečen pomeša med svoje vojake in ga ti, ki ga ne prepoznajo, nekam pošljejo, ponudi Tomu in Berti odskočišče za premislek o lojalnosti in tajnih službah in njihovih metodah. Toliko primernejši, ker Toma med študijem na Oxfordu v kočljivi situaciji kolegi pokrijejo, ve ndar potem zahtevajo odplačilo, to pa traja celih dvajset let: krink, specialnih metod, lažiranih igric in insceniranih prizorov resničnosti. O njegovih krvavih rokah lahko samo sklepamo iz preganjavičnega vedenja in vedno bolj otopelega izvrševanja službenih dolžnosti. Skrito, pa ne preveč, je seveda vprašanje, ali režiserji domovinskih in političnih igric po vsem svetu pripomorejo k miru in varnosti ali ravno nasprotno; spraševanje, ali je to smiselno za posameznika, ki se pridruži takšnim inscenacijam, se v nekaj pripovednih valovih izteče v zanikanje. Tom je predvsem večni popotnik pod krinko, ki mu v vzporednem življenju čas odteka za druge, s katerimi se vedno teže istoveti.

Berta Isla je bolj komunikativen od Maríasovih prejšnjih špehov, več je zunanjega dogajanja in dialogov, takšen je tudi preplet obeh perspektiv, Tomove in Bertine, seveda sta obe sugestivni in napol zamolčani: Tom ne sme, Berta o njegovih službenih nalogah zaradi tajnosti ne more spregovoriti. Ostaja pa skrivnostna in zapletena – za zaplete skrbijo realizatorji – zgodba o možeh na opravljanju dolžnosti in ženah, ki kot tiste mornarjev čakajo na njihovo negotovo vrnitev.