Selja Ahava: Mož, s katerim sem bila poročena 10 let, mi je razkril, da bi rad spremenil spol

»Nima smisla govoriti: to se pa mojemu otroku že ne more zgoditi.«

Selja Ahava je za roman Stvari, ki padejo z neba leta 2016 prejela nagrado Evropske unije za književnost. To ji je prineslo številne prevode v tuje jezike – od marca lahko knjigo (prevod Julija Potrč Šavli, založba KUD Sodobnost International) beremo tudi pri nas. Spretno strukturiran roman, v katerem se zamenjajo tri različne pripovedovalke, se komunikativno, a kljub temu poglobljeno poigrava z neverjetnimi in nepričakovanimi dogodki, na katere v življenju nimamo vpliva. Zakaj kos ledu na domačem vrtu ubije prav mamo deklice Saare? In zakaj je, po drugi strani, njena teta že dvakrat zadela glavni dobitek na lotu? Kako ti naključja čez noč spremenijo življenje, dobro ve tudi pisateljica sama: ravno ko je končevala Stvari, ki padejo z neba, ji je dolgoletni partner povedal, da namerava spremeniti spol.

O tem iskreno piše v romanu Preden moj mož izgine, ki je na Finskem izšel leta 2017 in naletel na močan odziv, Selja Ahava pa je bila deležna tudi očitkov, da se ni dovolj postavila za transspolno skupnost. Vendar pravi, da ni imela izbire in da je knjigo preprosto morala napisati. »Izkušnja se je po svoje izmikala jeziku in to mejo sem hotela prestopiti, to pa sem lahko storila samo tako, da sem pisala o tem.«

V Sloveniji smo pred kratkim razpravljali o tem, da je knjižna kultura v krizi, ker ljudje vse manj berejo, knjiga pa tudi nima več simbolne vrednosti, kakršno je imela včasih. Zdi se, da je na Finskem drugače – da ljudje po knjigah posegajo celo pogosteje, kot so na začetku tisočletja. Je to res?

Res je. Mislim, da se je to zgodilo zaradi e-knjig. Odkar trg e-knjig cveti, se te številke res zvišujejo.

Je večina s papirnatih knjig prešla na e-knjige?

Ne, tisti, ki so kupovali knjige v fizični obliki, jih kupujejo še naprej. So pa ljudje, ki sploh niso kupovali knjig, pa zdaj berejo e-knjige in poslušajo avdioknjige. Imam kar nekaj prijateljev, ki pred leti sploh niso brali, a zdaj, ko se vozijo na delo, poslušajo avdioknjige in se jim zdi to super. Tako da mislim, da so e-knjige in avdioknjige k branju pritegnile nov tip bralca in da je potem zaradi tega število bralcev na splošno zraslo. Začelo se je sicer počasi, glede na to, da e-knjige obstajajo že lep čas, pa jih vsi niso takoj zgrabili. Te spremembe so vidne šele zadnjih nekaj let.

Finska naj bi se trudila izobraževati mlade, ki so »alergični na dolgčas«, ki ves čas iščejo kaj vznemirljivega in stimulativnega. Knjige seveda niso tako vznemirljive kot kakšen TV-šov ali igrica. So ti projekti uspešni?

Res imamo veliko projektov, ki poskušajo spodbuditi mlade ljudi in otroke k branju. Ampak na splošno se mi zdi, da motnje pozornosti niso samo težava otrok, temveč da za tem trpimo vsi. Založniški trg ima zaradi tega težave, veliko je bilo rezov, tako da to vsi občutimo. Hči je zelo marljiva bralka, prav zdaj prebira Harryja Potterja. Sin, po drugi strani, pa je eden tistih fantov, ki bi se precej raje igrali kot brali. Velika težava je prepričati ga, da bi karkoli prebral, tako da sočustvujem z vsemi starši, ki imajo podobne težave.

Ko sem nekoč prišla domov z nekega knjižnega sejma, mi je mož, s katerim sem bila poročena deset let, razkril, da bi rad spremenil spol.

Ampak država v bistvu, če izvzamemo reze v založništvu, ki jih omenjate, podpira pisatelje in kulturne delavce?

Tako je. Kot Slovenija je Finska majhna država in ni veliko ljudi, ki bi brali in pisali finsko, tako da finančno ni mogoče živeti od pisateljevanja. Samo peščica piscev lahko živi od tega. Imamo pa kar nekaj zasebnih fundacij, ki podpirajo pisce tako, da jim omogočajo kandidiranje za nepovratna sredstva. To je v veliko pomoč. Precej avtorjev ima sicer zraven še službo, ampak veliko nas v redu živi prav s temi sredstvi. Seveda ni jamstva, da boš sredstva vedno dobil, vendar lahko rečem, da smo na splošno v dobrih rokah.

Lahko tudi mlajši avtorji dobijo ta sredstva ali je to samo za uveljavljene pisce? 

Imeti morajo izdano vsaj eno knjigo. Na začetku so ta sredstva sicer manjša, pomaga pa, če si dobil kakšno pomembnejšo nagrado.

Kako visoka so?

Približno 1500 evrov na mesec. V tem trenutku je letna vsota 24 tisoč evrov, ampak to vključuje tudi denar, ki gre v pokojninski sklad, tako da iz tega dobiš recimo 20 tisoč evrov na leto, in to neobdavčenih.

Po knjigi Stvari, ki padejo z neba, za katero ste dobili evropsko nagrado, ste napisali roman Preden moj mož izgine, in to na podlagi osebne izkušnje. Vaš mož se je po desetih letih zakona odločil, da bo spremenil spol. 

Res je, to je avtofikcijska knjiga, ki kombinira dve pripovedni liniji, in ena od njiju je avtobiografska. Ko sem nekoč prišla domov z nekega knjižnega sejma, mi je mož, s katerim sem bila poročena deset let, naenkrat razkril, da se pravzaprav počuti kot ženska in da bi rad spremenil spol. To je odkril šele tedaj, prej ni bilo ničesar, kar bi kazalo v to smer. Tudi ko sem pozneje razmišljala o tem, se mi ni zdelo, da bi spregledala kakšne znake, ki bi kazali, da se v resnici počuti kot ženska. Seveda je bil to neverjeten šok zame. Zelo hitro sem ugotovila, da moram o tem pisati. Že prej sem vedela, da želim naslednjo knjigo postaviti v drugo zgodovinsko obdobje. Iskala sem obdobje in lik, nazadnje pa sem se spomnila na Krištofa Kolumba in na to, kako ni v bistvu nikoli ugotovil, da ni našel Indije. V življenjskem položaju, v katerem sem se znašla, se me je ta njegova zgodba globoko dotaknila, kajti kaže na to, kako malo v bistvu vemo o rečeh, za katere smo prepričani, da jih poznamo. In da je popolnoma mogoče risati zemljevide, dajati imena prostorom, živeti z ljudmi ... in se kljub temu v celoti motiti. To je bila izkušnja, ki sem jo hotela opisati. Po svoje se je izmikala jeziku in to mejo sem hotela prestopiti, to pa sem lahko storila samo tako, da sem pisala o tem.

Je bila knjiga na Finskem dobro sprejeta? Kako odprta je družba na splošno za skupnost LGBT?

Seveda je bila knjiga deležna medijske pozornosti, a odzivi so bili zelo različni. V medijih se veliko govori o stvareh, povezanih s transspolnostjo, tako da to pri nas ni tabu. A kljub vsemu je še vedno nova in občutljiva tema – morda se, ko sem pisala to knjigo, niti nisem zavedala, kako zelo občutljiva. Prav tako nisem vedela, da leposlovja, ki bi opisovalo izkušnjo s transspolnostjo, na Finskem pravzaprav ni. Obstaja nekaj literature za mlade in otroke, ki tematizira enakost spolov, v literaturi za odrasle pa je tega zelo malo. Vendar moja knjiga ni bila napisana s tem namenom, nisem se želela postaviti v vlogo glasu za pravice transspolnih oseb, ampak samo opisati svojo izkušnjo – to je bil edini etični način, da sem to knjigo sploh lahko napisala. Zavedam pa se, da ne morem dati bralcu popolne slike, samo zelo omejeno. Ko poveš zgodbo, zmeraj kaj ostane neizrečeno. Konec koncev se moraš odločiti, kaj boš povedal in česa ne boš. Vedno je tudi razlog, zakaj nekaj povemo tako, kot povemo.

Najbrž ste slišali pripombe, da se niste dovolj postavili za transspolno skupnost.

Ja, knjiga je doživela precej kritičen odziv transspolne skupnosti. Ampak najbrž je večina kritikov ni prebrala. Vsakemu, ki bi jo, bi namreč moralo biti jasno, da sem na njihovi strani, ker sploh pišem o takšni tematiki, kajti starejši generaciji se vse, povezano s spremembo spola, še vedno zdi čudno in nenaravno. Mislim, da jo je moja knjiga napravila vsaj malo dostopnejšo in pokazala, da nihče ne izbere, kakšen se rodi. Tudi starši nimajo nobenega vpliva na to, ali bo njihov otrok heteroseksualen ali ne – in nima smisla govoriti: »To se pa mojemu otroku že ne more zgoditi.«

Finska je bila pred kratkim razglašena za državo z najsrečnejšimi prebivalci na svetu, že večkrat prej pa tudi za najboljšo državo na svetu. Ste res tako srečni?

Finci se nismo pretirano brigali za ta naziv najsrečnejše države, večinoma smo o njej slišali od prijateljev iz tujine. Tudi meni so precej govorili o tem in tako sem šla preverit, kaj je raziskava pravzaprav zajemala. Ugotovila sem, da ne meri sreče v smislu stanja duha, ampak se bolj osredotoča na kazalce, ki delajo življenje v državi prijetno in so lahko podlaga za to, da si srečen. Zdravstvo, šolstvo, enakost v družbi in tako dalje. Te stvari so v državah severne Evrope res kar urejene, vendar s samo srečo niso zares povezane. Edino, s čimer smo pri tej raziskavi zares zadovoljni, je to, da smo premagali Švede. (smeh) Pristali so šele na šestem mestu. Treba pa je povedati, da je v resnici, tudi če smo na splošno zadovoljni z razmerami v državi, kar nekaj stvari, do katerih smo lahko kritični, posebej v zdravstvu.

Kot Slovenija je Finska majhna država in ni veliko ljudi, ki bi brali in pisali finsko, tako da finančno ni mogoče živeti od pisateljevanja.

Kaj vas še zlasti moti?

Mislim, da dobri temelji, ki smo jih imeli v nordijskih državah, počasi razpadajo. Eden od njih je na primer močan davčni sistem, ki državi omogoča podpiranje enakosti, na primer, da se, vsaj teoretično, vsak lahko šola, ima socialno oskrbo in tako dalje, da torej ni razslojevanja. A morda se je tudi pogled na to spremenil in nimamo več občutka, da bi država morala zagotavljati državljanom takšne možnosti. Morebiti so zdaj pomembnejša gospodarska načela.

Ste tudi vi kot tipična predstavnica svoje države navdušena uporabnica savne? 

Seveda, ne bi bila Finka, če ne bi bila. (smeh) Doma imam zelo prijetno savno, imamo pa tudi poletno hišico na otoku, kjer ni elektrike in vode, in tudi tam je savna, ki je v bistvu edini prostor, kjer se lahko umiješ. Za nas Fince je savna nekaj svetega, to je prostor, kjer so ženske rojevale, kjer smo umivali mrtve; prostor, kamor pripelješ goste, kadar jim želiš izkazati gostoljubje. Savna ima toliko konotacij, da je res nekaj posebnega. To je bil vedno prostor očiščenja, zato smo ga tudi povezovali z rojevanjem in tako dalje. Ko sem živela v Angliji, sem opazila, da nekateri savno povezujejo z erotiko, in bila sem šokirana, kajti pri nas res ne pomeni nič takšnega. Je pa zanimivo, da nihče od nas ne razmišlja preveč o tem, da smo v savni goli, ker smo goloto ponotranjili. Kadar grem kdaj v savno s kakšnimi tujimi gosti, vidim, da jim je malo nerodno. (smeh) Za nas je to prostor, kamor greš z družino, shajališče različnih generacij, povsem normalno je, da vidiš telesa različnih oblik, starosti ... in seveda zelo dobro vpliva na telo in počutje. (smeh)