Molitev

Maja Novak

31. 5. 2019  |  Mladina 22  |  Ihta

Hvala, veliki človeški bog, da si me ustvaril po svoji podobi! Tako pravijo teologi. Ti sicer ne pojasnijo, zakaj si si za svojo podobo vsemogočnosti navkljub izbral prav podobo testene, bledične, revmatične starke, ampak ti, veliki človeški bog, najbolje veš, kako je prav, sploh pa ima tudi moja klavrna postava prednosti.

Take, kot sem, me nihče ne bo posilil. Ali pač, saj vsaka dobra feministka ve, da pri posilstvu ni posredi zadovoljevanje spolnih nagonov, temveč volja do moči. Ampak če se bo kak kratkoviden cepec vseeno tako zmotil, da se bo lotil prav mene, vsaj zanosila ne bom. Hvala ti za to, da mi je pretekel rok trajanja, veliki človeški bog, saj si nosečnosti trenutno ne morem privoščiti. Ko bi zanosila in ko bi imela to smolo, da bi, denimo, živela v Alabami, bi bila v težavah. Če bi po posilstvu splavila, bi me vtaknili v ječo, na svobodo pa bi prišla šele nekaj let pozneje kot moj napadalec.

Zato ti, veliki človeški bog, hvala, da nisem ne privlačna, ne plodna, ne Američanka. Samo to mi še pojasni, preden opraviva, zakaj se zadnje čase toliko Hrvatov, ne nazadnje pa tudi Slovencev, trudi, da bi pripeljali Alabamo v rodno državo, in zakaj jim dovoliš, da si pri tem pomagajo s taktiko sebičnega gena tvojega zloglasnega nasprotnika Richarda Dawkinsa.

Sebični gen si ne želi drugega, kot da bi se prekopiral na čim več nosilcev, zato cvirna in cvirna, dokler najstnice najstnikom ne začnejo pošiljati esemesov z rožnatimi srčki in sporočilom TI SI MOJE VSE, štirideset-plus-letniki pa kupovati ferarijev ali (v nekem posebej hudem primeru druge moške pubertete, ki ga poznam iz prve roke) policijskih mopedov iz petdesetih let prejšnjega stoletja. Če sebični gen ne more prekopirati sebe, zaviha rokave in zmede človekov razum, da bi pomagal prekopirati se vsaj svojim pivskim kolegom, drugim sebičnim genom iz iste krajevne skupnosti; zato se nam starkam samodejno orosijo oči, kadar zagledamo kakega leto in pol starega huligančka, kako galami po avtobusu ali kavarni v nakupovalnem središču, rekoč: »Ooooo, kako je srčkan!« Figo je srčkan, skozi zaprto okno bi ga vrgel na cesto, ampak »pustite ga, saj je še otrok«. Da bi še bolj delovalo, si ti, veliki človeški bog, prav nesramno plonkal od sošolke, ki se je do zdaj v vseh razredih pri vseh predmetih izkazala z boljšimi ocenami od tvojih, od velike mačje boginje, in poskrbel, da so človeški mladički dokaj podobni mačjim. Prav: ampak zakaj dovoliš, da s to gensko pogojeno mentaliteto vsi po vrsti manipulirajo?

Vsi: od producentov amerikanskih filmov (kjer akcijski junaki iz 150. nadstropja goreče stolpnice nikoli ne rešujejo zlobne hišnice v polstenih natikačih in z navijalkami v laseh, temveč bratca in sestrico z glicerinskimi solzicami na ličkih) do tiste zloglasne kolumnistke, ki si je v vojni za pravico do parkiranja na mestih, namenjenih invalidom, drznila zapisati, da bi si mamice z majhnimi otroki tako mesto zaslužile bolj od slednjih. Desničarski politiki, ki so nadvse občutljivi, kadar zasumijo, da z nedolžnimi otroškimi dušicami trgujejo njihovi nasprotniki, so v svoji praksi šli še korak dlje. Za doseganje političnih ciljev danes ne manipulirajo le z malčki, temveč z nerojenimi otroki, tako rekoč z jajčeci in semenčicami, katerih vsaka je sveta, še več, z zarodki, ki bodo morda spočeti šele čez kako dekado, danes pa niso, kot bi rekli v Alabami, niti »a twinkle in their father’s eye«.

Vsaka dobra feministka ve, da pri posilstvu ni posredi zadovoljevanje spolnih nagonov, temveč volja do moči.

Veliki človeški bog, zakaj dovoljuješ tako nizke udarce? Saj je desnici v resnici docela vseeno, koliko otrok se bo rodilo, komu in v kakšnih okoliščinah. Kaj pa bi imela od porasta prebivalstva, kakršnega bi morda, zgolj morda prinesla omejitev človekove pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok? Več volivcev? Najbrž ne. Desni verniki se, če se v zasebnem življenju resnično držijo načel, ki jih v javnosti obešajo na veliki zvon in s katerimi paradirajo pred vrati ginekoloških klinik, že danes ne odločajo za umetno prekinitev nosečnosti, pa tudi v prihodnje jih k temu nihče ne bo silil. Če kaže verjeti, da se sami dosledno držijo tega, kar pridigajo drugim, iz tega logično sledi, da splavljajo le levičarke. Te mrhe. Prav, če jim bo desnica to preprečila, se bo rodilo več levih otrok, ki jih bodo njihove mame (ob precej verjetni nenavzočnosti očeta) vzgajale v levem duhu, potem pa bo čez 18 let po volitvah jok in stok in škrtanje z zobmi.

Kaj neki naj bi torej dosegli s prepovedjo splava? Več cenene delovne sile in več davkoplačevalcev? Desničarske vlade prihodnosti, ki bi na oblast prišle na krilih grmenja proti pravici do splava, bi se morale kvečjemu spoprijeti z večjimi izdatki za socialno pomoč. Več vojakov? No, če se bo rodilo sto fantov več, bo morda eden tolikšne intelektualne moči in takega značaja, da se bo sklenil zaposliti v panogi, katere osnovna dejavnost je v bistvu pobijanje ljudi, pa še s tistim enim si ne bomo mogli kaj prida pomagati. Skratka, celo ko bi desnici verjeli, da se, zavzemajoč se za pravico vsake semenčice, da zrase v človeka, res bori za pravico vsake semenčice, da zrase v človeka, ne za kaj drugega, na primer za totalitarni nadzor nad življenjem vsakega posameznika, bi se najbrž dalo dokazati, da bi si razumen desničar v resnici moral želeti, da bi donosilo manj žensk, ne več.

Ampak saj v resnici ne gre za otroke. Za vse razen zanje gre. Zato te, veliki človeški bog, prosim, da malo manj skrbiš za to, kaj bo čez kakih 15 let moja vnukinja počela s svojim telesom, in malo bolj za to, kako danes živijo njeni vrstniki, katerih starši so manj premožni od njenih. Najbrž samo ti še lahko ustaviš pohode dušebrižnikov alabamske sorte. Novi evropski parlament s svojo bero novoizvoljenih salvinijev in janšinijev jih gotovo ne bo.