Jure Brglez, ilustrator

Ko ga povabimo na intervju, sprva nekoliko omahuje; češ, kaj točno pa bi sploh lahko povedal o sebi? A Juretu Brglezu (1993) pravzaprav ni treba govoriti veliko, namesto njega pripovedujejo njegova dela. Zanimanje za izvirne portretne ilustracije, ki jih prilagodi vsakemu posamezniku, vse bolj raste, aktivno se ukvarja z grafičnim oblikovanjem, v prihodnosti pa ga mika tudi delo v filmski industriji, bodisi kostumografija bodisi oblikovanje grafične podobe filmskih rekvizitov. Razstavljal je že v galeriji Ravnikar Gallery Space, Kinu Šiška in DobriVagi ter opravil dve krajši umetniški praksi v Berlinu.

Pravkar zaključuje magisterij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, smer grafično oblikovanje – čeprav se je sprva vpisal na ilustracijo. »Že v srednji šoli me je zanimalo likovno izražanje, oblikovanje, fotografija. A ker sem ustvarjal na več različnih področjih, sem bil zmeden glede tega, kaj bi vpisal. Slednjič sem se odločil za ilustracijo na ALUO, vendar nisem bil sprejet. To je bila sicer moja krivda, ker sem oddal nekoliko šibek portfolio. (Smeh)« Kljub vsemu je ostal v Ljubljani, delal in hodil na predavanja na Filozofski fakulteti, po enem letu pa ponovno poskusil srečo na Akademiji, tokrat na grafičnem oblikovanju, in drugi poskus je obrodil sadove. »V drugo sem izbral grafično oblikovanje zaradi tega, ker se mi je zdelo, da odpira širše polje. Morda mi je včasih malo žal, da nisem ostal pri ilustraciji, saj prevladuje v mojem ustvarjanju, vseeno pa se mi po drugi strani zdi, da če bi jo študiral, bi k njej pristopil drugače in ne bi bil na tej točki, kjer sem zdaj.«

Prepoznavnost je začel Brglez pridobivati pred tremi leti, ko se je DobraVaga prvič odločila, da izpelje projekt appointMENT v okviru festivala Ment – zbrali so 50 umetnikov, od katerih je vsak ustvaril plakat za enega glasbenega izvajalca na Mentu. »To je bila neka žogica, ki se je potem začela kotaliti,« pravi. »Po tistem sem naredil kar veliko plakatov, dosti v povezavi z glasbo. Potem pa sem začel samoiniciativno ustvarjati tudi ilustracije. Precej ljudi me je odkrilo prek socialnih medijev, ker svoje delo objavljam na Instagramu, kar je zame nekakšen portfolio. Počasi so začela prihajati naročila. Dobim pa kakšno naročilo tudi na bolj klasičen način – nekdo je bil pri nekom doma in tam videl neko mojo ilustracijo, ki mu je padla v oči ...«

Za zdaj še nima privilegija, da bi si lahko izbiral izključno projekte, ki ga zanimajo, vseeno pa ima občutek, da bo moral naročila malce omejiti, enostavno zato, ker je proces ustvarjanja ene slike res dolg. »Projekti, v katere se poglobim, mi lahko vzamejo tudi cel mesec. Posebej pri osebnih portretih, ki jih trenutno naredim največ. Vsaj teden do dva potrebujem za to, da osebo, ki jo portretiram, malo bolje naštudiram. Sploh če po naročilo za portret ne pride osebno, ampak portret naroči kdo drug, kot darilo.« Portreti običajno izražajo neko specifično značilnost narisane osebe ali njeno zanimanje, kako bo to na sliki izraženo, pa je stvar dogovora med umetnikom in naročnikom. »Poskušam se odmakniti od golega realizma,« pove Brglez. »Predvsem rad delam scenarije za sliko v zvezi s tem, kakšen je človek – skrivnosten, nepredvidljiv ... izogibam se temu, da je točno določeno, kakšni predmeti morajo stati okoli njega. Poskušam ujeti bistvo osebe. Je pa tako, da nič na portretu ni naključje. (Smeh)«

Tudi pri samem risanju je natančen. »Trenutno vse poteka digitalno. Zdaj sem sicer začel malo kombinirati z analognim: skice in teksture delam na roko, potem pa vse skupaj skeniram in pretvorim v digitalno obliko. Risanje je kot neki res velik kolaž. (Smeh) Plast na plast na plast na plast. Že samo oko nekega človeka ima okoli trideset plasti.« Digitalno risanje mu ustreza, ker ponuja ogromno možnosti. »Ne pravim, da je boljše od risanja na roke, a pri slednjem imam velikokrat težavo, da ne vem, česa bi se lotil naslednjega ... to bi, pa ono, vse naenkrat. (Smeh) Pri digitalnem risanju pa je vse bolj sistematično, na klik. Sicer to pomeni, da imaš lahko za eno potezo petdeset mogočih rešitev in se ne znaš odločiti, ampak v glavnem je digitalizacija našega poklica prednost.«

Pri razstavi Ay que horror, ki jo je imel pred leti v Kinu Šiška, se je navdihoval pri grozljivkah, ki so ena njegovih močnih referenc pri ustvarjanju, print, ki ga je ustvaril za galerijo Ravnikar, pa je navdihnilo valentinovo – prek njega je prišel na idejo za rahlo groteskno upodobitev dionizičnega kulta. Sicer pa inspiracijo za umetniška dela črpa od vsepovsod. »Vsaka upodobitev je poglavje zase in znotraj referenc, ki jih imam za določeno delo, še dodatno raziskujem in odkrijem marsikaj. Včasih se zaradi kakšne slike spustim v področje, ki me osebno niti ne zanima, vendar na koncu najdem kaj zelo zanimivega. In si rečem: aha, nekaj sem se naučil. (Smeh) Moj poklic je praksa nenehnega učenja, kar se mi zdi super.«