Kdo ti je povedal, da si nag, Adam?: mitološko-filozofske skušnjave

Michael Köhlmeier, Konrad Paul Liessmann, prevedel Aleš Učakar. Založba Modrijan, Ljubljana, 2018 190 str., 19 €

+ + + +

Skupno napajališče

Od uvodnih stavkov, ko se hoče Lucifer zbasati v prevelike, torej Gospodove čevlje, in se potem dajeta, je to očarljivo branje.

Ducat izbranih svetopisemskih poglavij od Adama do Jude in zgoščenih mitoloških portretov – zgled so Favn, ki ga Apolon živega odre, ker je mislil, da piha v frulo lepše od boga, Dedal, Oresteja v vseh krvavih podrobnostih – ter nekaj kar najbolj krvavih in krvoločnih pravljic, od nemških do romskih, pisatelj uporabi kot odskočišče za živahno in žmohtno predelavo. Precej te spuščene polnokrvnosti je ohranil in prinesel tudi prevod. Recimo pri prišepetavanju Adamu, ko mora v izvorni rajski situaciji poimenovati živali, pa še kje. Köhlmeier, poznamo ga po spekulativno-faktičnem pisanju – njegov roman Gospoda na obali je o prijateljevanju Chaplina in Churchilla, ki sta se združila proti tretjemu depresivcu in grandomanu, Hitlerju –, je sicer vzvišene zgodbe precej spustil, tudi jezikovno, in jih duhovito približal današnjemu uporabniku. Primeri so zanimivo izbrani, od Žalostnice, ki postane Zlobnica, ves čas pa je čustvena izsiljevalka, do svetnikov, ki so se izpostavljali bolečini, da so bili resno ogroženi sami in še kdo v njihovi bližini, in so v tem našli slast in užitek, kakršna prinese samo ugajanje Bogu, on pa ostaja brezbrižen in malo vzvišen nad tem samomrcvarjenjem.

Čez vse to, zgoščeno in do komentarjev prijazno, je filozof Liessmann napisal svoje uvide, interpretacije in premisleke. Dovolj sodobno, da ne gre le za tisto ukvarjanje z mitologijo, ki ga tako ljubijo primerjalne veje ved, temveč tudi za do roba mogočega prilagojeno današnjemu stanju sveta. Tako Jobova zgodba ni več samo zgodba o preizkušanju najzvestejšega, temveč jo interpretira(ta) kot stavo med Bogom in skušnjavcem, kot prikaz z ničimer zamejene moči na plečih nedolžnih, torej kot nekakšnega predhodnika borznih špekulacij, kjer eni dobijo, ko drugi izgubljajo. Ali pa zgodba o Dedalu, prolog v bohotenje tehnike, ki je lahko pogubna, če izvajalec v slepi veri preveč verjame v naročnikovo dobronamernost. Komentarji se razlikujejo od običajnih in dovolj poljubno prikažejo, kako lahko jezik literature in mitologije prevajamo v uporabne in etično ozaveščene oblike. Pravzaprav so literarna besedila prezrcaljena z modroslovjem, ki je tokrat izrazito uporabno in etično zaostreno in se enkrat sklicuje na velike mislece, drugič na nam – in morda našemu prostoru (še) – neznane. Preplet obojega je očarljiv, etično mobilizacijski, zadnji stavek iz poglavja o Judežu je na primer: »Navsezadnje je lahko dostojanstvo tudi v tem, da človek stori, kar je treba storiti.« Dialog obeh načinov je produktiven in do bralstva prijazen, ne da bi se preveč ali na silo spogledoval s publiko.