Ljubljeni

Razpadanje.

Brazilska družina, ki jo slavi Ljubljeni, izgleda tako, kot bi padla iz Fellinijevega Amarcorda – revna, a srečna, nostalgična, a barvita, bučna, a nežna, grenka, a sladka, melanholična, a vodvilska, nedolžna, a bujna, transparentna, a melodična, igriva, a intimna, ležerna, a precizna, manjša od trga, a večja od življenja. In ja: groteskna, a hipnotična. Ta družina je kaos, festival, tematski park, variete, plesna točka, piknik, azil, protest, cirkus, prosta asociacija, strip, mežikanje spominov, amarcord. Čakamo le še na to, da bo kdo zlezel na drevo in začel vpiti “Hočem žensko!”, ali pa da bo mimo deklet v bikinkah priplul bodisi Rex ali helikopter z orjaško skulpturo Jezusa Kristusa.

Irene (Karine Teles), Klaus (Otávio Müller) in njuni štirje sinovi, 16-letni Fernando (Konstantinos Sarris), malo mlajši Rodrigo (Luis Teles) in dvojčka (Artur & Francisco Pizzi), ki živijo v hiški ob morju (ne v Riminiju, temveč v Petropolisu pri Riu), so pač primer srednjega razreda, ki je prisiljen živeti kot proletariat. Kapitalizem jih je ustavil. Preboj jim ni uspel. Socialno precej improvizirajo. Irene je šele zdaj končala srednjo šolo, Klausovo malo podjetje – okej, fotokopirnica – je v izgubi, Rodrigo nenehno igra orjaško tubo, denarja za kovček, v katerega bi stlačili instrument, pa očitno nimajo. Zadela jih je austerity. Stene so popokane, vodovod pušča in ko se vhodna vrata pokvarijo, nimajo denarja za popravilo, zato Klaus postavi lestev, tako da v hišo vstopajo – in iz nje izstopajo – kar skozi okno. Ne da jih to ustavi. In ko se že ravno zdi, da jih ne more nič ustaviti, da ne more torej nič razbiti ali uničiti te njihove utopije, Fernando – sicer zelo nadarjen rokometaš – nepričakovano obelodani, da ga je izbral oz. kupil neki nemški rokometni klub. Ergo: odšel bo! Družino bo zapustil! In družina, ki tu deluje kot zadnji steber stabilnosti in varnosti, kot zadnja obrambna linija pred kapitalističnimi pritiski, se strese. Irene, nevsiljiva, izredno vitalna voditeljica te humorne, entuziastične, panične družinske fronte, ki je še malo prej prekipevala od radosti, izgleda le še kot prerokinja, katere prerokbe so se prehitro izpolnile, saj iz njene ringelšpilske kakofonije emocij zlahka razberete njeno mučno dilemo: saj sem vedela, da družina slej ko prej razpade, da ne more večno ostati skupaj, da večna adolescenca ne obstaja, toda nisem bila pripravljena na to, da bo vsega kar tako hitro konec! Družina je bila njena emocionalna investicija – Fernanda, njeno najljubšo investicijo, ji je odnesel trg. Ritem življenja se spremeni, čas omedli, sanje inhalirajo dim in smrad – družina odraste. Trg je hitrejši od družinske zgodbe. Amarcord se je dogajal v tridesetih letih prejšnjega stoletja, v času Mussolinijevega fašizma – in tudi ko gledamo Ljubljenega, si predstavljamo, da je tam nekje zunaj fašizem, ki upa, da bo lahko ljudi ohranil v večni adolescenci. (Kinodvor)