Prekletstvo privilegiranih

»Na živce mi grejo družbene norme, na primer, da moraš biti potrpežljiv, pa da moraš vprašati za dovoljenje, preden kaj poveš. To si je izmislil nekdo, ki nima nič boljšega v lajfu za delat.«

»Veliko stvari me je strah, na primer, da ne bi naredila letnika.«

»V življenju mi največ pomeni napredek.«

»Rada se ukvarjam z ljudmi, ne pa z živalmi, res ne maram teh kurčevih psov. Folk da svojemu psu retardirano ime ali posh kraljevsko ime, potem začne pes skakati po tebi, lastnik pa reče – všeč si mu. A nimam kot človek a priori pravice, da se da ta žival dol z mene?«

»Danes je bolj kot kadarkoli težko odraščati. Ker mi smo grozno, grozno privilegirani. Ampak nas ta privilegij duši.«

Privilegirani so in se tega zavedajo – in svoje poglede na svet, tudi ko so egoistični ali neskladni z družbenimi normami, brez zadržkov razgaljajo na odru. Govor je o skupini 19 mladih, starih od 12 do 17 let, ki so skupaj z režiserjem Maretom Bulcem in dramaturginjo Ano Dušo soustvarili predstavo Pravica biti človek. Mladi ustvarjalci predstave prav s tem, ko tako samozavestno izpričujejo mnenja in izkušnje – te so pri nekaterih pravzaprav povsem vsakdanje izkušnje najstnikov, ki si ne zaslužijo nujno prostora na odru –, kažejo, da so ponotranjili vrednote šolskega sistema in hkrati družbene ureditve, v kateri živijo – neoliberalnega kapitalizma. V tem duhu jih vzgajajo že v šoli, kjer se je v zadnjih 15 letih močno povečal obseg obravnavane snovi, pri tem pa morajo biti otroci prvi še na obšolskih tekmovanjih, hoditi na razne krožke, biti drugačni (a seveda na način, ki ga odobrava družba) ... Neoliberalizma ne zanima posameznik, ampak dobiček, zato je treba iz vsakega učenca ustvariti odraslega, ki bo čim bolj produktiven. Da se je treba znati prodati, je tem mladim inherentno, čeprav se tega morda ne zavedajo; že to, da so tako odločni pri izražanju mnenja in poudarjanju individualnosti (vsak od njih ima tudi izražen osebni slog), kaže, da so ponotranjili način mišljenja »posameznik kot produkt«.

Ko eden od igralcev opisuje, kako je v nekem obdobju kradel, se mu zdi, da ni počel nič napačnega; samo zato, ker je oče ves čas delal, on pa si stvari, ki si jih je želel, vseeno ni mogel privoščiti. Tudi igralki, ki pripoveduje o svojem sovraštvu do psov, se to ne zdi sebično in narobe. Gotovo si kaj podobnega misli marsikdo, a tega ne pove na glas – najstnica v predstavi, po drugi strani, to izreče, ker je takšno njeno občutenje. Pa če je še tako banalno in snobovsko, je pomembno. Ko igralci proti koncu predstave uprizorijo razpravo, kričijo drug čez drugega; nekateri v stvari, o katerih govorijo, nimajo pravega uvida, vseeno pa jih ni strah povedati, kaj mislijo. Da morajo biti glasni, jih je navsezadnje naučil šolski sistem.

Med močnejšimi trenutki v predstavi je izpoved fanta, ki se sramuje svoje gimnazije, kjer se po hodnikih derejo himno Sovjetske zveze. Radikalni levici je dovoljeno vse, desnici pa ne, se huduje (čeprav gre pri rabi sovjetskih simbolov najverjetneje ravno za odgovor na ponovno obujanje fašizma) – in s tem noče povedati, da je sam radikalnež, se mu pa ne zdi pravično, da si v družbi, če kdaj simpatiziraš s kakšno desničarsko idejo, samodejno označen za fašista. To je tehten pomislek in nasploh tema, o kateri se preredko razpravlja, posebej ker ljudi, ki so politično zmedeni, ni tako malo.

Ob koncu predstave ima ena od igralk govor, namenjen politikom, varuhu človekovih pravic itd. Sprva se zdi, da parodira govore na kulturnih prireditvah. Tam kulturniki prav tako leto za letom zbadajo politike z zahtevami, za katere se ve, da ne bodo padle na plodna tla. Mladi bi lahko vedeli bolje – ampak ne, tudi oni smrtno resno reproducirajo floskule, kot je »politiki izkoriščajo mlade za samopromocijo, politiki ne naredijo nič, da bi mladi razumeli ustavo ali prihodnost, znali selekcionirati med informacijami, ki jih imajo na voljo,« in tako dalje. Res je, da mladi v šolah dobijo zelo pomanjkljivo politično izobrazbo, pa vendar, ni privzgajanje mišljenja z lastno glavo v bistvu naloga staršev – in posledica lastne iniciative? »Dosegamo visoke standarde in delamo velike korake,« še pravi igralka v govoru in s tem lepo povzame mnenje vrstnikov, ki si mislijo, da bodo za to, ker so »nadstandardni«, samodejno nagrajeni. Vendar družba žal ne deluje tako.

Predstave, v katerih so sodelovali mladi, so bile včasih bolj toge, ustvarjene po navodilih mentorjev in učiteljev, danes jim je v večjem obsegu dovoljeno eksperimentiranje s formo in izražanje mnenja. Toda to izražanje mnenja v resnici ni upor proti sistemu, ampak je, vsaj v obliki, v kakršni smo ga videli v predstavi, precej sistemsko. Dodana vrednost predstave je, da mladi mnenj ne olepšujejo: takšni pač so, v okolju in družbi, v katerih odraščajo, pravzaprav ne morejo biti drugačni. Mi, gledalci, pa smo z njimi to uro in pol, kolikor predstava traja, soočeni: prisiljeni smo jim prisluhniti. Zato bi si predstavo poleg mladih moral ogledati tudi vsak odrasli, ki ga zanima, v kakšno družbo se razvijamo.

Predstava:
Pravica biti človek
Kje: Šentjakobski oder LGL
Kdaj: 4. 6. 2019 ob 18.15 in 5. 6. 2019 ob 18.00
Režija: Mare Bulc
Dramaturgija: Ana Duša