Monika Žagar: Košček čokolade v pasji dlaki

+ + +

Vaje v potrpežljivosti

Začne se idilično: dekle gleda fotografijo mesta brez avtomobilov in prometnih znakov, mesta, v katerem je odraščala, torej iz nekih prejšnjih časov. Fotografija je stara in porumenela, na njej jo triletna punčka z mamo ali teto maha nekam – po brisači, ki gleda iz torbe, sodeč, na kopanje. Mater vpraša, ali je to ona, in ta reče, da bi morda lahko bila.

Ker mati nima spominov na fotografijo. Ker ni ista mati kot na fotografiji. Obe vesta – moja mama ni prava mama. V naslednjem poglavju smo že v Kaliningradu, to je mesto z razglednice, kjer sta zakonca, ki sta se v ta namen priklatila z različnih koncev sveta. Med zapletenim postopkom posvojitve hodita v Dom III. Včasih bi ga imenovali sirotišnica, pravi pripovedovalka, izpostavljena uradni menjavi staršev. Prispevki, prostovoljni in drugi, njuna zahodna uglajenost v mestu, kjer ni nič več prav in kaže znake ofucanosti na vsakem koraku, zraven tolmačka vodička in pravna hermenevtka v enem. Na drugi strani pa špalir sirot, morda kvečjemu malo radovednih in po prepričanju skrbnic reprezentativno opravljenih, ki gledajo potencialne in bodoče posvojitelje, torej tiste tujce in jezikovne neznalce, ki jim bodo že jutri rekli starši.

Žagarjeva je spisala roman, ki se ukvarja s posvojitvami in včasih težavnim prehajanjem v novo družino brez stikov s prejšnjim okoljem.

Par pozneje posvoji še eno hčer. Ta je do konca, ko se stvari razrahljajo in se odpove iskanju nomadske matere, bolj problematična, čeprav se tudi prva odziva na spremembo okolja. Roman je dobil naslov po njenem kompulzivnem skrivanju zalog hrane, kadar je do njih lahko prišla – podobno tistemu, značilnemu za preživele iz kacetov. Čokolada tako dobi pasjo dlako v številnih skrivališčih, kjer se pretaplja za radiatorji in podobno. Pri tem roman z vloženimi zgodbami, recimo s tisto zaročenca prve posvojenke ali tisto, ki se ukvarja s prostovoljstvom v sumljivih okoliščinah druge, kaže različne prakse in tudi pasti posvojitev. Eni čakajo in se izpostavljajo mučnim postopkom socialnih delavk, delavnic in skupin za prebolevanje neplodnosti ter birokratskim šikanam, drugi iščejo bližnjice, večinoma plačljive. Žagarjeva ponuja širok in natančen uvid, brez idealiziranja in z zavestjo, da so tudi v srečnih družinah včasih medgeneracijska trenja, ob zavesti o rod-binski ohlapnosti in morda celo naključnosti pa je možnosti za spore in praske še več. Malce je škoda, da nekaj teh zgodb naplete v pismih in jih tako bolj povzema, saj bi lahko z menjavo pripovedne perspektive ohranila suvereno prvoosebno pripovedovalko iz akademske sfere, napol za štedilnik odstranjenega moža in vso kozmopolitskost današnje družine, ki biva na več celinah hkrati.