Požiganje

zelo za

Hipnotični puzzle.

Jongsu (Yoo Ah-in), introvertirani sin propadlega, obubožanega, zaprtega korejskega kmeta, sicer fen Williama Faulknerja, ki hoče postati pisatelj, sreča Haemi (Jun Jong-seo), svojo prijateljico iz otroštva, ki pa je najprej ne prepozna. “Bolj čedna sem, ne? Plastična operacija,” dahne Haemi, tuje domačna, spremenjena “na bolje”. Seks je neizbežen. In ker Haemi, mojstrica pantomime (ko se dela, da jé mandarino, ustvari vtis, da jo res jé!), odpotuje v Afriko, prosi Jongsuja, da ta čas pazi in hrani njenega mačka Boila. Jongsu to z veseljem počne – in za “nagrado” potem v njenem stanovanju kdaj pa kdaj masturbira. Toda Haemi, njegova nova muza, se iz Afrike ne vrne sama, temveč v družbi Bena (Steven Yeun), bogatega, čednega, ektravertiranega playboya, korejskega Gatsbyja s porschejem, ki – tako rekoč sociopatsko – razkrije, da kmetom vsake toliko požge kak rastlinjak. Za štos.

Ben je anti-Jongsu, Jongsu-ki-je-uspel, Jongsujevo popolno razredno, socialno in mentalno nasprotje. Če obstaja. Boila – onega mačka, ki naj bi ga Jongsu pazil in hranil – namreč nikoli ne vidimo. Haemi pravi, da bi najraje izginila. In res – izpuhti. Zgori? Ali lahko lik odide iz fikcije? Od česa živi Ben? Ne vemo. Če sploh živi. Od česa živi fikcija?

Korejsko Požiganje, posneto po Murakamijevi noveli Požiganje skednjev, ki jo je navdihnila Faulknerjeva novela Požiganje skednjev (1939), je puzzle, ki ne pove vsega – ali pa pove preveč, ko napetost ustvarja s kopičenjem negotovosti, dvoumnosti, skrivnosti, nevidnosti, subjektivnosti, izginotij, paradoksov, ponovitev, fraktalov in non sequiturjev. Ne ponuja razpletov in rešitev, temveč melanholični mindfuck, ki gledalca le mede in bega, a je sublimnejši in prepričljivejši od potencialnega “racionalnega” razpleta ali rešitve. Vse to, kar vidimo, vse te male in večje – imerzivne! podkožne! hipnotične! – iracionalnosti, nelogičnosti, disonance in bizarnosti, imamo lahko za subjektivna izkrivljanja realnosti, za sanje, halucinacije, fantazije ali mentalne motnje glavnega junaka, za potujitvene efekte, za metafikcijske ironije ali parodije modernega nelinearnega subjekta, odprte kode in neobvladljivih zbirk podatkov (“big data”), za alegorije pisateljske blokade, za afirmacije moči imaginacije in “opcijskega” razmišljanja, za kritiko razsvetljenskih vrednot (logike, razuma, reda, racionalnosti ipd.), za imerzivne “kljuke”, za igranja z gledalcem, za pozive gledalcu, naj se angažira in film “dopolni” s svojo verzijo zgodbe, za žanrske ali arty kaprice, magari za interaktivni trk vzporednih svetov (kot recimo v filmu Coherence), celo za režiserjeve osebne obsesije in deviacije, lahko pa jih, kot bi nemara svetoval naratolog Jan Alber, beremo tudi povsem zenovsko, potemtakem tako, da vse te disonance, vso to polisemijo, vso to “nenaravnost”, vso to drugačnost, ves ta mindfuck, čigar narator je morda odsotni, skriti, nevidni maček ( ja, “Schrödingerjev maček”, kvantni maček, hkrati mrtev in živ), in svoje lastno nelagodje v njem sprejmemo kot nekaj naravnega, da torej uživamo v negotovosti, subjektivnosti, interpretativni svobodi, kompleksnosti in nemogočem, kar je še kako osvobajajoče – tako kot uživanje v tem, da z nami manipulirajo, navsezadnje, najraje igramo prav tiste videoigrice, v katerih ne pridemo do konca. Bistveno je, da igramo. In Požiganje od nas terja natanko to: da igramo! Da se angažiramo. Da filmu zlezemo pod kožo. Da napnemo in izpilimo svoje detektivske, forenzične veščine. Da bomo pri naslednjem filmu – pri naslednjem mindfucku – prišli dlje. (Kinodvor)