Jai Paul: A Leak 04-13 (Bait Ones)

+ + + +

Zgodba uspeha Jaija Paula je edinstven fenomen. Na prelomu prejšnjega desetletja je na takrat priljubljeno družabno omrežje Myspace naložil zgolj eno skladbo, imenovano BTSTU. Ta je po zaslugi glasbenih blogov postala viralna uspešnica: Jai Paul je čez noč pridobil milijonsko sledilstvo in opevali so ga vsi najrelevantnejši glasbeni mediji: Pitchfork mu je pisal vzhičene hvalnice, BBC-jev novinar Zane Lowe pa ga je opisal kot mešanico med J Dillo in D’Angelom. BTSTU sta semplala Drake in Beyonce, za Paula, ki je štel komaj dvajset let, pa so se začele grebsti številne založbe velikanke; na koncu ga je dobila XL Recordings. Enigmatični britanski pevec in producent indijskega porekla je obveljal za enega največjih mladih upov alternativne pop in R&B scene. Kar je sledilo, je kot nekakšna indie kriminalka.

Osnutki njegovega težko pričakovanega prvenca so bili ukradeni: zbirka skic, demo posnetkov ter nezaključenih skladb je med ustvarjalnim procesom prišla v roke neznanih zlikovcev. Ti so Paulovo zbirko studijskih nedonošenčkov nezakonito naložili na lažni profil platforme Bandcamp, jo javnosti predstavili kot uradno izdajo in jo začeli prodajati za sedem britanskih funtov. Britanski policisti so hitro ukrepali, a ko jim je nezakonito naložene posnetke uspelo odstraniti s spleta, je bilo že prepozno: skladbe so se po raznih blogih in piratskih straneh v nekaj urah razširile hitreje kot požar. To je Paula potrlo, počutil se je izdanega in plošče ni nikoli dokončal. Dramatično je poniknil iz javnosti, ki se ji je pravzaprav uspešno izogibal že prej. Ker ni uspel realizirati prvenca, kot si ga je zamislil, je prenehal z ustvarjanjem, se zaprl vase ter se o svojih frustracijah pogovarjal predvsem s terapevti.

Zdaj si je čustveno opomogel in se sprijaznil s turobnim položajem, v katerem se je znašel. Po šestletnem zatišju se je prvič javno oglasil, uradno izdal svojo ukradeno ploščo in javnosti premierno predstavil dve pred tem neslišani skladbi. Čeprav Leak 04-13 (Bait Ones) pravzaprav ni pravi album, do danes ostaja izjemno relevanten. Gre za kompilacijo nedodelanih skladb, ki še zdaleč niso dovolj izpiljene za težko pričakovano mainstreamovsko izdajo pri založbi velikanki, a v njih lahko prepoznamo številne drzne produkcijske zamisli in Paulov izjemni občutek za skladanje. Njegova glasba se je izvrstno postarala: kljub pestremu premikanju smernic v alternativnem popu zadnjih let ostaja njegova mešanica zamolklega soula, surovih hip-hop beatov, igrive lo-fi produkcije, indijskih semplov, nostalgičnih synthov in spokojnega indie popa izjemno sveža in očarljiva. Skoraj nemogoče si je predstavljati, kako izjemno bi njegov prvenec zvenel, če bi avtorju v polnosti uspelo uresničiti prvotno vizijo.