Otroška igra

Child’s Play, 2019, Lars Klevberg

zadržan

Chuckyjevo kinematično vesolje.

“Vsak otrok si zasluži doživljenjskega prijatelja!” Tako korporacija Kaslan oglašuje Buddija, svojo novo igračo, ki je igrača, robot, asistent, najboljši prijatelj, internet stvari, DJ otrokovega življenja. Hočete biti razumljeni? In ljubljeni? Nabavite si Buddija, ki je “več kot le zabava”! Toda Buddi, ki lahko otroke poveže z vsako pametno napravo in ki ga izdelujejo nekje v Vietnamu (v znojilnici torture à la Foxconn), izgleda kot Chucky, hodi kot Chucky in govori kot Chucky, kar pa naj vas nikar ne zavede – Buddi je Chucky (z glasom Marka Hamilla, Lukea Skywalkerja, ki je zamenjal Brada Dourifa).

Besni azijski delavec mu mora – iz maščevanja, ker so ga brezdušno ponižali in neusmiljeno odpustili – le še izklopiti vse “varnostne protokole”, pa že pristane pri malem Andyju Barclayu (Gabriel Bateman), osamljenem sinku samske ženske (Aubrey Plaza), ki ima zoprnega mačka in še zoprnejšega ljubimca, tako da je vprašanje le, kakšen vrstni red bo ubral Chucky, sarkastični nihilist in cinični ljubitelj splatterja, nekoč vuduistični avatar serijskega morilca, zdaj demon krasnega novega digitalnega sveta, ki je malo prej videl Teksaški pokol z motorko. Šoker Otroška igra, precej generični reboot Hollandove kultne Otroške igre (1988), ki je dobila šest nadaljevanj, je čudna kombinacija superjunaškega pompa (Chucky ima nadnaravne “talente”), tehnofobije (kaj če se bo internetu stvari zmešalo, pa ga ne bo mogoče izklopiti?), antipotrošniške moralke (produkti imajo svoje “skrivno”, “mračno” življenje), blagovnega fetišizma (odnosi med ljudmi se kažejo kot odnosi med stvarmi) in antifeminizma: če je ženska samska, jo neizbežno obišče pošast!