Nina Dragičević, umetnica, za katero je umetnost edina možna izbira

Ko sedemo v lokal v središču Ljubljane, takoj postane pozorna na zvoke v okolici. Ljudje za sosednjimi mizami glasno klepetajo, glasba doni iz zvočnikov. »Ni okolje zvočno prenasičeno?« čez čas vpraša. »Celo v nekaterih knjižnicah igra radio, v lokalih je glasba tako glasna, da se moramo dreti, da sploh lahko slišimo drug drugega ... nič čudnega, da ne znamo biti več sami s seboj v tišini. In podobno je – ravno zaradi te prenasičenosti – s poslušanjem. Pred časom sem spremljala okroglo mizo o radijski igri, v kateri so ugotavljali, da je treba radijske igre krajšati, ker ljudje sicer ne ostanejo zbrani. Toda sprašujem se, ali je res smiselno krajšanje – ne bi bilo bolje, da bi poskusili občinstvo nekako kultivirati nazaj v poslušanje?«

Kot nekdo, ki se že vse življenje ukvarja z glasbo, zvočna umetnost pa prodira tudi v njeno pisanje, je Nina Dragičević seveda občutljiva na vse, kar je povezano z zvokom. Poslušanje v smislu prepoznavanja tega, v kakšnem okolju živiš, skozi zvoke, je tudi integralni del njene zadnje knjige, poeme Ljubav reče greva, ki je izšla pred nekaj meseci, pa tudi predhodnih knjig in kompozicij. Je avtorica še treh knjig: romana Kdo ima druge skrbi (2014), zbirke esejev Slavne neznane (2016) o zvočnih umetnicah znotraj družbe in esejistično-znanstvene monografije Med njima je glasba (2017), v kateri se je ukvarjala z vlogo glasbe v konstrukciji lezbične scene, ter številnih esejev in recenzij. Ko ne piše, sklada (čeprav ji je literaturo in glasbo zaradi že omenjenih prehajanj iz ene umetnosti v drugo pravzaprav zelo težko razmejevati, pa tudi sicer se ne želi umeščati le v eno umetniško področje), postavlja zvočne instalacije, vodi literarne dogodke ter je, če se pojavi priložnost za to, pripravljena glasno opozoriti na družbene anomalije. Izpostavlja se kot ženska, kot umetnica, kot lezbijka – skupaj s partnerico, ravno tako pesnico Natašo Velikonja –, čeprav dobro ve, da ji zaradi tega ne bo prav nič lažje, kvečjemu nasprotno. »Toda če nekaj vem, se mi zdi pomembno to povedati,« pravi. »Nikogar ne gre siliti v to, da je aktivističen, vendar pa mislim, da literatura, ki jo smatram za dobro, vedno vsebuje tudi točko nekega jasnega ugovora. Ne nujno tako, da predlaga rešitve, ampak že ko pokomentira neko stanje. Seveda pa obstaja tudi ogromno avtorjev, ki se tej drži izogibajo in ostajajo znotraj svoje umetnosti – toda tudi s tem, denimo pri avtoricah, ki se otepajo feministične drže, kot da je to nekaj slabega, v bistvu nevede izražajo nekaj političnega.«

Začela je kot violinistka in mislila, da se bo v življenju ukvarjala predvsem s tem. »Potem pa sem zbolela in morala nehati igrati. Po eni strani je bilo to dobro, kajti dalo mi je možnost, da se iz poustvarjalke, nekoga, ki samo igra inštrument, razvijem v ustvarjalko, skladateljico. Je bilo pa tudi pisanje ves čas prisotno.« A mladostna zaletavost in želja, da bi šlo napisano čim prej v svet, sta ji bili tuji. »Od nekdaj premorem potrpežljivost, pa tudi samokritiko. Znam počakati, da tekst dozori – in to je moj način dela še danes. Nimam rutine, tako kot kak Stephen King, pisanje od osmih do štirih. (smeh) Najprej so dolga obdobja, ko se zdi, da ne počnem ničesar. Dneve in mesece samo sedim in gledam. Potem pa tekst nenadoma nastane. Zato tudi ne pišem pesmi v klasičnem pomenu besede, ampak daljša besedila, v katerih lahko razvijem neko zgodbo ali koncept.« Prostor za pisanje lahko najde kjerkoli – velik del prvega romana je napisala v zdravniških čakalnicah, rada pa piše tudi zunaj. »To se, vsaj mislim, pozna tudi v Ljubav reče greva. Najbolj me zanima družbeno življenje, zato ga rada opazujem iz prve roke.«

Občutek ima, da umetniki, sploh pa taki, kakršna je sama, ki družbi nastavljajo ogledalo, niso v najbolj hvaležnem položaju: ljudje se jih po eni strani bojijo, ker pomenijo motnjo v sistemu, po drugi pa jih sovražijo, ker mislijo, da lahko počnejo, karkoli se jim zazdi. Vendar namerava vztrajati – kajti »nekaj je z umetnostjo, da ne moreš, da ne bi. (smeh). Ves čas se nam zdi, da to nima smisla, odrinjeni smo na rob družbe, ampak kljub temu to še vedno počnemo. Poglobitev v umetnost nam ne nazadnje omogoča razširitev percepcije in interpretacije sveta.« Moti jo le, da kolegi velikokrat molčijo o tem, kako težko jim je. »V zasebnem prostoru izražajo grozo, pomanjkanje, izčrpanost, v javnem pa nekakšno reprezentacijo blazne kulskosti. Vse je v redu, vsi smo lepi, sploh nam ne gre slabo. To je zame utrujajoče in kontraproduktivno. Razumem, da so razmere takšne, kot so, da se je treba tržiti. A želela bi si, da bi ljudje večkrat povedali, da z umetnostjo ne morejo priti čez mesec, da to lahko počnejo samo zato, ker jih nekdo preživlja. Ali pa pustijo, da vedno nekdo drug govori v njihovem imenu, ob tem pa pričakujejo, da se bo nebo odprlo in da se bo njihov položaj naenkrat izboljšal. Pa se ne bo. Kvečjemu bo to postalo normalno stanje.