Kriči, Sarajevo!

Scream for me Sarajevo, 2017, Tarik Hodžić & Jasenko Pašić

za

Neverjetna noč.

Sarajevčani, ki so bili med bosansko vojno in med obleganjem Sarajeva stari 14 let (in ki ne skrivajo, da je bilo pred vojno v Sarajevu vsak dan tako kot v času sarajevskega filmskega festivala), pripovedujejo, kako je bilo, ko so po uvodnem šoku (nenadoma so bili na fronti!), ustavitvi življenja (nenadoma ni bilo ničesar več!) in soočenju z vojno iracionalnostjo (zakaj so uničili športno dvorano in olimpijski muzej?) odšli v “podzemlje”, v kleti, v katerih so ustanavljali bende in “živeli normalno najstniško življenje” (delali bomo svoje, četudi umremo!), Bruce Dickinson, karizmatični frontman benda Iron Maiden, pa vzporedno pripoveduje, kako se je pozimi leta 1994 prek Splita s tovornjakom po hudih mukah, na lastno pest in brez telesne straže prebil do ene take sarajevske kleti, v kateri je potem – presenetljivo! z vzklikom Scream for Me Sarajevo! – priredil ad hoc koncert, ki je sarajevske najstnike z začetka tegale stavka utrdil v veri, da je bil čas vojne, ko so se vsi obnašali tako, kot da je to zadnji dan življenja (in ko je “Bog hodil po Zemlji in so bili ljudje normalni,” kot pravi nekdo), najboljše obdobje njihovega življenja.

Mjuzikl Lasje ob svečah, miss obkoljenega Sarajeva, Susan Sontag v mestu, prvi Sarajevski filmski festival – in Bruce Dickinson v živo. “Bilo je čudovito!” (Kinodvor)