Immanuel Mifsud: Jutta Heim

+ + +

Ljubezen na daljavo, slepa in neodzivna

Immanuel Mifsud (rojen leta 1967 v Paoli na Malti) je eden vodilnih malteških pesnikov in profesor književnosti, njegov roman Jutta Heim pa se ukvarja z ljubezenskimi zapleti znanega in proti koncu upokojenega, od oči javnosti odrinjenega igralca Erica Xerrija, katerega zadnji nastop je bil uspeh in tako morda ne razumemo povsem, zakaj je končal kariero.

Kot najprej ne razumemo niti navezanosti na plavolaso Jutto iz naslova, punco, ki je kelnarila v Vzhodnem Berlinu in skoraj brez besed povabila domov, v skromno stanovanje. O dogodkih tam predvsem ugibamo, razen razsutih las po blazini in čutne predanosti za eno noč. Potem igralec, čeprav namazan z vsemi žavbami, sanjari o tem, da bi jo obiskal, vendar obisk odlaga dolga leta in tja pride, ko že ni več Stasija, tisti, ki skrbijo za dediščino, pa mu zatrdijo, da nič od njegovega vzhodnonemškega sveta ne obstaja; ne Jutta ne poročila o njenih aktivnostih, zbrana s sledenjem. Ker ima igralec tudi sicer ljubice in mu ni dolgčas – pravzaprav Mifsud popiše vrsto njegovih pustolovščin do bridke smrti –, si lahko njegovo navezanost na Vzhodno Nemčijo predstavljamo samo po analogiji: piše o barvi potnega lista v odtenkih vzhodnoberlinske trate, zaradi čokolade ga najedajo koruptni in ozlovoljeni cariniki, podrkavajo ga zaradi medvedka igrače in knjige Christe Wolf, zraven vojaki z naperjenimi puškami, in zdi se nam, da bo Mifsud popisal realsocialistično vzhodnoevropejsko bedo iz časov pred padcem Zidu. Potem vidimo, da se vse skupaj dogaja na Skali, zasveti se napis Dobrodošli na Malti. Še skrivnostni možak, ki ga je zasledoval ob obisku Nemčije, očitno ni bil tamkajšnji, stasijevski, temveč tukajšnji, malteški špicelj.

Replika ali celo maketa Zahoda, ki se obnaša enako kot Vzhod, bi lahko rekli, kar je podprto z zgodbo o zagrenjenosti Xerrijevega očeta zaradi izključitve iz Cerkve, izvrženega in tako brez možnosti zveličanja. Izključili in šikanirali so ga enako kot vse, ki so se v določenem trenutku malteške zgodovine postavili proti in se opredelili za liberalce. Šele v čudni presvetlitvi sočasne zahodne represije z eno bolj surovih realsocialističnih razumemo trdovratno čutno navezanost igralca na plavolasko. Jasno, ko mu gre vse narobe, ko umirajo njegove ljubice, ko ga odslovijo tiste, s katerimi so se davno tega veselo nažigali, ko ga doletijo diagnoze in pregledi, se igralec počasi pomiri in sprijazni: Jutta je prikazen, fantazma.

Jutta Heim ni roman, ki bi ga občudovali zaradi stilne dovršenosti ali kompozicijske okretnosti, tudi erotične prigode so bolj profesorske in komaj kaj dionizično igralske, je pa literariziran nabor informacij in situacij, ki se nam bo odslej vključil ob misli na Malto in viteze. Ob tem prinaša tudi vpogled v delovanje dela sveta, ki je – kot značilno za globalizacijo – tako blizu, pa hkrati tako daleč.