France Pibernik in Zorko Simčič: Dohojene stopinje

+ + + + +

Avtobiografija pisatelja Zorka Simčiča v formi literarnega intervjuja.

97 let, skoraj vse stoletje skozi izkušnje modernega desetega brata. Rojen v Mariboru staršem, ki so zaradi fašizma prebežali s Primorske, ob nemškem napadu odšel v Ljubljano, doživel taborišče Gonars, se pred partizani umaknil na Koroško, bil prevajalec pri britanski vojski, odšel v Rim, kjer je delal kot lift-boy, bil nato voditelj na prvem slovenskem radiu v Trstu, šel od tam v Argentino, od koder je odhajal na nekajmesečna potovanja po Evropi, urejal slovenske literarne revije, v katerih je zbiral sodelavce po vseh celinah, se na začetku devetdesetih po pol stoletja emigracije vrnil v domovino, vseskozi pa pisal, objavljal in premišljeval.

Vmes se je igrivo učil jezikov: srbsko, francosko in latinsko v šoli, nemško na ulici, italijansko in angleško med okupacijo, potem pa špansko in portugalsko. Večino življenja je bil tujec, zato seveda prebiral Camusa, požiral svetovno literaturo in filozofijo, v katerih si je našel intelektualni dom, vmes pa v časih brez interneta pisal tisoče pisem, skozi katera si je ustvarjal prijateljstva in se bližal domovini. Bil literarni lavreat že med svetovno vojno, spet leta 1955 v Argentini, ko je izdal roman Človek na obeh straneh stene. V njem kot brat ubitih domobrancev napiše zgodbo, v kateri čustva presežejo ideološko matrico smrtonosnega naboja domobranci vs partizani. Njegove knjige so bile na seznamu prepovedanih del, a je dočakal obrat usode in postal član SAZU ter za roman Poslednji deseti bratje prejel Prešernovo nagrado. Minuciozno je iskal odtenke slovenskega jezika, prepoznaval govorico komunizma, bil strastni bralec in kritik časopisja. Poleg romanov je objavljal drame in radijske igre, eseje, prevajal, se kot metuzalem podal med kolumniste, vseskozi z drobnim blokom v žepu, v katerega v kavarnah zapisuje misli in ideje. Otroško zvedavo je pozabil, da je stoletnik.