Življenje in tehnika

Večji evropski jazzovski festivali so (ob resnejših jubilejih) namenjeni množicam. Ljubljanski, manjši v obsegu in proračunu, zato pa močan v zgodovini, ki sega vse do Blejskega jezera, niti ne. Že lani mu je Europe Jazz Network podelil nagrado za »najdrznejši program«, kar si tudi letos – ob okroglih šestdesetih letih delovanja – očitno šteje v ponos, saj se ne uklanja grozovitim pop trendom jazz festivala bližnjega centra kakovosti Dunaja in ne stopiclja za podobnimi smernicami velikanov, kot sta North Sea Jazz in Montreaux. Jazz festival Ljubljana (še) shaja brez zahtev, pogojev in pričakovanj po širitvi, rasti, spektakularnosti, dostopnosti in zahteve generalnih sponzorjev multinacionalnih konglomeratov, pa tudi državnih inštanc.

Glavna »zvezda« letos tako ne prihaja iz kataloga založbe Blue Note, ampak iz newyorške downtown scene neskončnega mešanja in ustvarjanja, kršenja pravil, ustvarjanja novih (tudi organizacijskih) principov. To je John Zorn, hrupni saksofonist, improvizator, bendlider, založnik, umetniški vodja, dirigent ..., ki je za to posebno priložnost tekel maraton s karavano štirinajstih ustrojev, ki so preigravali njegove kompozicije. Že večer prej pa je Ljubljani, ki jo glede na število preteklih nastopov očitno zelo rad obišče, podaril samostojen improviziran spoprijem z glasbilom, ki je institucija samo po sebi: z orglami v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.

Glavno vprašanje pred nastopom je bilo, ali lahko newyorški nepredvidljivež »premaga« velikana in iz njega iztisne močno stigmo liturgične arhaičnosti. Zorn se je naloge lotil spretno, deloval je celo izurjeno. Začel je z basovskimi droni, nadaljeval s piskanjem raznih tekstur in nians, tistih mogočnih orgelskih akordov nalašč ni spustil z vajeti. Ves čas je gibko po tipkah metal uteži, namenjenih podaljševanju ter zgoščevanju tonov in zvokov. Zraven je odpiral in zapiral ventile dotoka zraka, vsake toliko zapihal improviziran izbruh v svoj saksofon, z nogami obvladal pedale. Testiral je razne teksture, zmogljivosti in nenavadne uporabe velikanske naprave, tako učinkovito, da je na trenutke zvenelo kot elektroakustični eksperiment, ki v spomin prikliče pionirska dela elektronske delavnice BBC-ja 60. let. Na koncu prvega, daljšega dela, ko je Zorn igral hkrati na saksofon in orgle, pa smo slišali celo zametke melodij, strukture ali teme.

The Hermetic Organ je tako slavljenje čuda mehanike ali starinske tehnologije orgel (kar je potrdil tudi glavni junak, ko je ob aplavzu še sam zaploskal orglam, napravi z dušo) in hkrati fascinacija nad spopadom ali sodelovanjem človeka in mašine: nad edinstvenim frekvenčnim razponom, Zornovim žongliranjem ... Paradoks, ko nekonvencionalni pristop bolj kot »pravilni« nazorno zareže v drobovje delovanja kompleksnega stroja.