Madonna: Madame X

+ +

Kaj pa če je bilo Madonnino fušanje na Evroviziji načrtovano? Kaj pa če je preračunljivo stavila, da si bo pred izidom nove plošče resnejši prostor v medijski krajini tistih nekaj čudnih, predvsem evropskih držav, kjer vročično spremljajo plastični spektakel mednarodno anonimnih izvajalcev (mednje spada tudi Slovenija) izborila le s škandalozno slabim petjem? Kaj če je bila vse skupaj marketinška intervencija, saj je njen promocijski motor vedel, da bo večina gledalcev benigno, prežvečeno gesto mainstreamovske družbene kritike (ki ni bila nič več kot le poenostavljena relativizacija), ko sta dva pevkina spremljajoča plesalca z roko v roki na hrbtih nosila izraelsko in palestinsko zastavo, preprosto spregledala, edini njen opaznejši učinek pa bo žuganje organizatorja in izraelskega establišmenta?

Madonna je v teku svoje več kot petintridesetletne kariere izvedla nešteto učinkovitih, pa tudi ne tako učinkovitih stilsko grobih zasukov. V novem tisočletju se je z dolgometražci precej lovila, se preizkusila v številnih svetovnih trendih, jih skušala upogibati v svojo korist, a pogosto udarila precej mimo žebljice. No, štirinajsti album kraljico popa pokaže v novi, do zdaj neslišani luči, saj tokrat stavi na nekaj čisto drugačnega: na svetovno žanrsko uspešnico sodobnega plesnega latin popa. Stavi na zvok, ki je najprej kraljeval na vrhu južnoameriških lestvic in potem pljusknil v samo sredico glasbene industrije. Stavi pa tudi na drobce zvoka, na katerega je naletela med bivanjem na Portugalskem, kjer preživlja večino svojega neturnejskega časa. Pri tej nalogi ji pomagajo stari studijski sodelavec Mirwais, v enem posnetku brazilska megazvezdnica Anitta in kolumbijski pevec Maluma ter Quavo, član svetovne atrakcije Migos. Če je latin pop presenetljivo učinkovito vodilo albuma Madame X, pa ta ni niti približno uniformen: slišimo tudi ščepec cherovskega štancarskega popa poznih devetdesetih, nekaj traperske ritmike in posnetek prežvečenega diplovskega reggae popa, ki ga je produciral, hja, Diplo. Podlaga prvega singla Future zveni kot nekaj, kar je človek-stroj za nametavanje reggaetonovskih hitov na hitro spraskal s svojega diska. Zaradi vključevanja pevskega zbora, nasičenega zvoka in precej nenavadnih aranžerskih odločitev pa lahko dodamo tudi nalepko art popa. Posnetek Dark Ballet se na primer začne kot nadvse sodobna balada, potem prelevi v klavirsko šablono klasične glasbe in preskoči v retro electro pop eksperiment.

Madame X je zabavno razmetan, na trenutke čuden projekt, pri katerem meja med (samo)ironijo in prostodušno pravičniškimi sporočili ni vedno jasna. Zapomnili si ga bomo tudi po nekaterih obupno izpeljanih besedilih in nerodni izgovorjavi španščine. Z njim se povodenj trenda »latinizacije« popa nadaljuje, a hkrati vanjo zares ne sodi.