Ne bom več pridna

Maja Novak

28. 6. 2019  |  Mladina 26  |  Ihta

Najlepšo slovenščino govorijo v Buenos Airesu. Že res, da malce starinsko, vseeno pa bi argentinski Slovenci, če že volijo naše oblastnike, lahko prišli k nam, da bi nas naučili žlahtnega jezika. Kajti mi ga nič več ne znamo.

Ponedeljek je in kocine mi gredo pokonci, ko poslušam drugi program nacionalnega radia, nekdaj mojega najljubšega, kjer duhovičijo v tri krasne in mučijo materinščino, kot da so vsi do zadnjega športni novinarji. Kocine mi gredo pokonci, ko pomislim, koliko osnovnošolskih odličnjakov in dijakov srednjih šol, ki bodo danes prejeli spričevalo, do jeseni ne bo prebralo niti ene knjige.

Po drugi strani pa mi je vseeno. Že enaintrideseti dan sem brez dela, zato se je vame poleg strahu pred finančnimi posledicami tega prisilnega dopusta zalezlo še nekaj uporništvu iz obupa podobnega. Nič več ne bom pridna. Nič več ne bom negovala lepe slovenščine, ki je bila nekdaj moja ljubezen, moj ponos in moja edina komparativna prednost na trgu dela, saj si vsemu trudu navkljub očitno ne morem zagotoviti dostojnega preživetja, niti s svojimi prevodi in kolumnami ne morem zavreti strmoglavega spusta jezika po klancu brezbrižnosti, neznanja ter čiste poniglavosti ustvarjalcev medijskih in komercialnih skrpucal.

Tega, da bom položila orožje, je delno krivo to, da se moji možgani zaradi pomanjkanja dela počasi, a zanesljivo spreminjajo v kepo loja. Saj ne, da bi jim manjkalo vaje. V Altadorju pravkar poteka nogometno prvenstvo, ekipa Krokodiljega otoka, katere članice so moje virtualne živali, trenutno zaseda osmo mesto na lestvici, kjer vodita Strašni vrh in Maraka. Če naj se krokodilčki prebijemo više, bomo morali v naslednjem tednu igrati več ur na dan. Ampak celo računalniških iger se človek sčasoma naveliča.

Včasih berem. Brez Toneta ne bi, ker si ne morem privoščiti, da bi kupila kako knjigo, Tone pa je moj bibliobicikel in me zalaga s kriminalkami. Sprašujem se, kako si preobilico prostega časa, ki si je niso želeli, krajšajo brezposelni, ki so še manj izobraženi in še ožjih obzorij od mene. Saj ne morejo hribolaziti ali s kavča spremljati športnih dogodkov od jutra do večera, madonca, za gobarjenje pa vreme te dni tako ali tako ni primerno. Kako naj za svojo duhovno ostrino skrbi delavka za tekočim trakom, ki jo je delodajalec prisilil, da ni več delavka za tekočim trakom, temveč eden od sivih, v usodo vdanih obrazov na zavodu za zaposlovanje? Preveč časa imajo v neoliberalizmu samo še ljudje, ki so vrhunsko neusposobljeni za to, da bi ga kvalitetno preživljali.

Nič več ne bom negovala lepe slovenščine, ki je bila nekdaj moja ljubezen, moj ponos in moja edina komparativna prednost na trgu dela, saj si vsemu trudu navkljub očitno ne morem zagotoviti dostojnega preživetja.

Ampak hkrati, ko se zavedam, da po letošnji prevajalski suši nikoli več ne bom taka kot prej, se zavedam, da so razlogi za to večinoma čustveni. Izčrpanost in zamera sta krivi. Zanima me, ali podobne posledice pri sebi opažajo tudi drugi prekarci. Človek ima sčasoma dovolj tega, da mora dne x garati petindvajset ur na dan in pri tem, kot pravijo športni novinarji, pustiti srce na igrišču, dne y pa neprostovoljno prekrižanih rok nemočno opazovati, kako mu denar s transakcijskega računa odteka v davčne in prispevkarske blagajne, ne da bi tistega dne zaslužil vsaj za kavo, mali špricar in Ekipo. Prihranki? Kakšni prihranki? Petindvajset ur prekarnega dela na dan ni bilo dovolj, da bi si ustvaril prihranke. Tak z naravnim bioritmom sprt tempo dela te izžame kot limono, pa še krivičen se ti zazdi slej ko prej. Kot da bi te vsakokrat, ko si v delo vpregel vse, kar premoreš, znova in znova podrli na tla in ti pokazali, kako nepomemben si v resnici. Nekega dne ti preprosto ni več do tega, da bi se spet pobiral na kolena in komolce.

Od prekarcev nazaj k brezposelnim in kronično nezaposljivim. Kadar s kriminalk in spletnega nogometa dvignem pogled k Facebooku, tam neogibno najdem objave, ki grajajo nezaposlene ter socialce, češ da raje prejemajo nadomestilo za brezposelnost ali socialno pomoč, kot da bi poprijeli za to ali ono ponujeno delo, pa naj bo še tako poniževalno ali umazano. Takole otopela po mesecu nezaželenega lenarjenja spoznavam, da ni posredi pomanjkanje volje, temveč kratko malo, no, saj sem že spočetka našla ustrezno besedo, otopelost. Ali ohromelost, ki je nisi zakrivil sam. Morda si prvi teden, ki ga prebiješ na zavodu, še želiš delati karkoli, pa čeprav bi moral z zobmi gristi jeklene traverze na dvoje. Ampak prvi teden zaposlitve ne najdeš, niti je ne najdeš drugi in tretji, ne četrti ne peti mesec; mine leto, mine dan, sam pa si se že tako navadil obupanega ždenja, da te nič več ne predrami iz tega. V bistvu ti začne ustrezati, da ne migaš. Za nameček tudi potem, ko te (če te) na silo strpajo v nekakšno službo, nič več ne dosegaš delovnih rezultatov, kakršne si poprej, ker ti je za jeklene traverze zdaj enako malo mar, kot je meni po novem za slovenščino. In tako se spet znajdeš na zavodu. Nezaposlenost je proces, ki generira nezaposljivost; ko enkrat padeš z vlaka, ki brzi v svetle zarje neoliberalistične, nikoli več ne splezaš nanj, in noben uporabnik Facebooka te nima pravice kriviti za to. Saj si samo človek.

Hkrati me tisti bolj desni prijatelji na Facebooku (le kje sem jih našla) opozarjajo, da slovenskemu gospodarstvu po merljivih merilih, ki jih meri neizmerni kapitalizem, še nikoli ni šlo bolje kot letos. Armada ljudi, ki do smrti ne bo delala nič niti ne bo znala prav uživati v brezdelju, je samo kolateralna škoda. Naj me, prosim, kdo odvzame iz take narave.

P. S. To kolumno sem sprva hotela napisati v poniglavi šprahi, kakršna danes v medijih in vsakdanjih pogovorih velja za slovenščino. Bila bi vaja v slogu. Nato sem ugotovila, da bi bil to zame večji napor kot pisati za silo omikano. Jaz pa se bom iz zgoraj navedenih razlogov v prihodnje izogibala naporom. Ne bom več pridna.