Urška Djukić, režiserka

Rojena je ravno na dan černobilske katastrofe, 26. aprila 1986. Triintrideset let pozneje je HBO-ju s serijo Černobil uspel veliki met, Urški Djukić pa osebni veliki met: kot sorežiserka filma The Right One se je namreč predstavila na filmskem festivalu v Cannesu, kar je za mladega režiserja ali režiserko pomembna odskočna deska v svet mednarodnega filma. Bila je del projekta See Factory, ki deluje tako, da dva režiserja iz različnih kulturnih okolij »zapakirajo« v tandem, njuna naloga pa je napisati scenarij za film in ga zrežirati. Urška, ki so jo v program sprejeli na podlagi njenih preteklih kratkih filmov, se je skupaj s sorežiserjem odločila za zgodbo o posesivni balkanski materi, ki ji ni všeč sinova nova zaročenka. »Scenarij sva, ne da bi se prej spoznala, dva meseca pisala po Skypu, potem pa ugotovila, da se pravzaprav sploh ne strinjava, zavrgla vse, kar je do tedaj nastalo, in se lotila novega. (smeh) Vsekakor je bila to za oba velika preizkušnja. V tem procesu sorežije sem se naučila ogromno o nadzoru in o zaupanju kot dveh ključnih mehanizmih, ki ju režiserji uporabljamo za dosego ciljev.«

V Cannesu je imela priložnost predstaviti tudi svoj filmski prvenec – celovečerec v razvoju. »Spoznala sem kar nekaj tujih producentov, distributerjev in ’decision makerjev’, ki sem jim lahko v živo predstavila svoj projekt, kar je zanj zelo dobra popotnica.« Neizogibno pri obisku tamkajšnjega filmskega festivala pa je tudi soočenje z bliščem, kar je bilo za Urško, ki je v Cannes odpotovala prvič, zanimiva izkušnja. »Mase lepo oblečenih ljudi, palme in velike jahte. Sem in tja kak brezdomec, ki prosjači, a ga trume policistov kmalu preženejo. Ljudje v vsakem vremenu čakajo v dolgih vrstah, da bi vsaj za nekaj trenutkov stopili na tisto famozno rdečo preprogo,« slikovito opiše dogajanje. »Gre za velik protokol, ki pa za zunanjega opazovalca deluje precej umetno. V petkah in formalno oblečena sem se počutila kot ’outsiderka’, ki je s ’sela’ prišla v visoko družbo. (smeh)« Prihaja namreč iz manjšega kraja – mladost je preživela v Medvodah, kjer živijo njeni starši, ki se z umetnostjo sicer nikoli niso profesionalno ukvarjali, so pa kljub temu umetniško nadarjeni. »Mama amatersko slika, oče je včasih pisal pesmi, a daleč od tega, da bi razmišljali o umetniškem poklicu. Pa saj tudi sama nisem. Sestra je študirala na ALUO, jaz pa kot velika upornica nikakor nisem hotela po njenih stopinjah. Bila sem sicer filmski fanatik in sestra me je večkrat zbadala, da sem ’couch potato’, ker sem veliko časa preždela na kavču ob gledanju filmov, a si niti nisem upala razmišljati o tem, da bi to lahko postal moj poklic.« Po končani šentviški gimnaziji se je vpisala na sinologijo in sociologijo kulture, a študij čez čas opustila, saj je vseeno prevladala želja po filmskem ustvarjanju. »Gre za nekaj, kar te žene od znotraj. Večkrat sem se spraševala, kaj mi je tega treba, zakaj ne počnem nečesa preprostejšega in imam manj stresno življenje. Ampak na koncu zmaga želja po raziskovanju sveta, opazovanju medčloveških odnosov in tega, kako v tem svetu delujemo. To je zame definitivno bolj izpolnjujoče.«

Prva faza njenega dela so bile animacije. »Potem sem preklopila na igrani film, pri animaciji moraš namreč veliko sedeti in risati. Jaz pa ne morem biti dolgo pri miru. To imam po temperamentnem srbskem očetu. (smeh) Animacije sem začela vključevati v igrane filme in prepletanje različnih oblik vizualne naracije mi je postalo zanimivejši način izražanja.« S prepletanjem različnih form, animacije, fikcije ter različnih oblik eksperimentalnih tehnik, ustvarja hibridne vizualne pripovedi in je posebej usmerjena v raziskovanje sodobne ženskosti. Trenutno – poleg tega da na umetniški gimnaziji v Ljubljani poučuje film in video ter občasno dela kot montažerka – pripravlja dokumentarno-animirani film Babičino seksualno življenje. Gre za kratek izlet v zgodovino intimnosti podeželske babice, ki povzema odnos, v katerem je bila ženska seksualnost v prvi polovici 20. stoletja pod streho strogih cerkvenih naukov razumljena kot greh. Okoli ženstvenosti v moškem svetu se vrti tudi njen kratki film Lovka, ki ga je pravkar končala: v njem z Natašo Barbaro Gračner v glavni vlogi preizprašuje ravnovesje moškega in ženskega principa. Prav tako se s sorodno temo spopada v svojem celovečernem prvencu. »Njegov delovni naslov je Sram in pripoveduje o nerodnem odnosu konservativnega okolja do dekliške spolnosti.« Zavoljo retradicionalizacije, ki smo ji ravnokar priča, moramo o teh temah govoriti še glasneje, je prepričana. »Čeprav kot družba še zdaleč nismo tam, kjer bi morali biti, pa nikakor ne smemo delati korakov nazaj.«