Nadrealistična open-air intima

Poleti v starem jedru prestolnice odmevajo predvsem akustične priredbe Vilija Resnika v kavarni Tromostovje, tisti trije akordi izpod rok harmonikarja na Prešernovem trgu in pompozno evforični vzkliki animatorjev na raznih športnih prireditvah. Zato je Selekcija, letna serija koncertov na odprtem odru pred mestno hišo – prireja jo bar Pritličje –, izjemno dobrodošla in nujno potrebna prevetritev zvočne krajine javnih površin Stare Ljubljane. Poimenovanje koncertov slikovito odraža njihovo poslanstvo, saj je izbor nastopajočih vsako leto res skrbno izbran, hkrati pa tudi nepredvidljiv, nekonvencionalen in izrazito svež, kar sovpada s siceršnjo programsko politiko Pritličja in njegovega krovnega didžejskega kolektiva Ustanova. Odprtje letošnjega programa Selekcije je bilo v rokah Perere Elsewhere, britanske vokalistke in producentke šrilanških korenin, ki živi in ustvarja v Berlinu.

Njena žanrsko izmuzljiva produkcija, suverena odrska prezenca in neobičajno, z efekti izmaličeno, a vrhunsko izvedeno petje so očarali tako naključne mimoidoče kot glasbene entuziaste, ki so dobro vedeli, zakaj so se znašli na Mestnem trgu. Čeprav nas je glasbenica obiskala že tretjič – prvič v Kinu Šiška kot del trojca Jahcoozi, drugič kot didžejka v klubu Monokel –, nam je v Ljubljani prvič uspelo videti živo izvedbo glasbe, ki jo ustvarja kot Perera Elsewhere. Nastopila je kot one-(wo)man-band: prepevala je na dva različna, oba težko naefektirana mikrofona, v živo sprožala semple, upravljala kontrolerje, efekti, igrala synth, vsake toliko pa je tudi udarila po čineli in zaigrala na trobento.

Kot priča njeno umetniško ime, je njena glasba resnično nekje »drugje«: kot bi nastala v nekem vzporednem vesolju, v neki drugi dimenziji. Če jo bomo poskušali primerjati s kakšnim drugim izvajalcem, nam bo verjetno spodletelo. Če jo poskušamo slogovno definirati, lahko nedoločno trdimo, da je na ohlapnem presečišču med art popom, trip-hopom, alternativnim R&B-jem, futuristično elektroniko ter tudi dubom, soulom in folkom, a tudi če naštejemo še šestnajst drugih žanrov, ne bomo dobili prave slike o tem, kako zveni njena glasba. Ta je resnično edinstvena in v svoji paradoksalnosti nekoliko begajoča: hkrati je namreč minimalistična in izjemno pestra, preprosta in kompleksna, razpoloženjska in udarna, eksperimentalna in spevna, intimna in obenem nekoliko srhljiva. K nadrealističnemu vzdušju koncerta so pripomogle tudi videoprojekcije, ki so izvrstno sovpadale z njenim slogovnim eklekticizmom: od posnetkov izgubljene Perere, ki tava po cvetočem vrtu, vse do plastičnih post-internetnih 3D-animacij in posnetkov ljudi, ki v spandeks kostumih pred zelenim studijskim platnom veslajo na supih.