Bill Clinton, James Patterson: Kje je predsednik?

+ + +

Kibernetski terorizem in hibridna vojna

Če se pri pisanju združita eden uspešnejših piscev kriminalk in trilerjev, vsaj po nakladah, in nekdanji ameriški predsednik, pričakujemo nič manj kot pikanten vpogled v zakulisje vladanja, v skrivnosti dvora. In res: že na začetku mora predsednik, nekdanji vojni heroj in ujetnik, ki je v Iraku prestal vse mogoče šikane okrutnežev in o tem skromno molči, odgovarjati pred preiskovalci, ki hočejo doseči odpoklic zaradi njegovih zvez z islamskimi teroristi. Vendar mu v nekem hipu prekipi in zakolne, njegovi pa si snamejo lasulje in preobleke, saj je bila to samo vaja za nastop pred preiskovalno komisijo, ki zbira dejstva za odpoklic.

Drugo je zelo zares – Ameriki, se reče svobodnemu svetu, grozi kibernetski napad, zato predsednik izgine in ga poskuša s čim manj spremstva preprečiti na lastno pest. Gruzijska punca, ki po notranjem nasvetu stopi v stik s predsednikovo hčerjo in je virus ustvarila, in njen fant, ki ga je uspešno razširil, da miruje in čaka kibernetske strokovnjake, da ga bodo aktivirali, sta delovala v paru, torej je vsak vedel samo pol. Opozorita Pentagon, da bi se bolje pogajala o svoji prihodnosti. Ta dva sta med vsemi, ki ogrožajo ZDA, samo najbolj izpostavljena. Nanju preži izkušena noseča ostrostrelka, ki se je učila od svojega ljubimca na Trebeviću nad Sarajevom in postrelila materine posiljevalce, njega pa zaklala. Zraven so še plačanci iz vseh vojn – šifra Ratnici – in ko se predsedniki sestanejo, si mislijo, da so zadaj Rusi. To je ena velika epopeja o ogroženosti največje demokracije na svetu, obkrožene z zlikovci vseh barv in prepričanj, predvsem z območij, na katerih so ZDA reševale demokracijo. Je pa v tem trilerju kar nekaj pravnih preigravanj, recimo o tem, kdo dobi šifre od nukic za totalno vojno (če rečemo goebbelsovsko), če predsednik izgine, pa kako se mešetari za funkcije v kongresu in kako se pomembni člani podpirajo, čeprav so iz različnih strank, ko gre za napredovanje. Beremo tudi o arhitekturi Bele hiše in še več o njenem cikcakastem podzemlju, ki otežuje bombardiranje, o lojalnosti varnostnikov. Seveda predsednik iz naslova ni kar tako: čeprav resno bolan, pa kdo bi se v najtežjih časih menil za takšne trombotične zadeve, imenitno strelja v temi, vozi oklepljenega terenca, svetuje kibernetskim strokovnjakom, razvozla šifro ... Vidimo, skratka, da je svet pahnjen s tečajev, on pa poslan, da ga uravna.

Patterson – mislimo si lahko, da je on pisal, tisti drugi pa je zraven bolj kot blagovna znamka in nabor specialnih znanj – zgodbo pripoveduje prvoosebno, da je identifikacija večja. Zraven se dodobra napase na vseh, ki ogrožajo svetovni mir, in jih popisuje od znotraj, njihovo motivacijo, razseljenost, profesionalnost, pridobljeno v nasilnih akcijah. Nič čudnega ni, da se roman konča z imenitnim predsedniškim govorom, ko je vsega konec, o ustavodajnih očetih in naši nalogi, da jim sledimo.