Mateja Koležnik, režiserka

… ki je iz majhnega slovenskega mesta priletela na evropske odre

Režiserka Mateja Koležnik spada med tiste slovenske ustvarjalke, z uspehi katerih v tujini bi se lahko hvalili – pa se ne. V njenem primeru prvič zato, ker veliko Slovencev v resnici niti ne ve, kako uspešna je v nemško govorečem prostoru, drugič pa, ker to – razen ko gre za športnike ali kakšne druge izjeme – ni v naši naravi. A tudi če smo zadržani do uspehov rojakov, je nemogoče prezreti, da je v zadnjih štirih letih, odkar režira zunaj slovenskih meja, naredila veliko: to med drugim potrjujejo nagrada nestroy, ki jo je dobila za uprizoritev Ivanova v Celovcu (sočasno z njo je nestroy za življenjsko delo prejel Peter Handke), povabilo k režiji v Berliner Ensemble in nagrada za najboljšo predstavo sezone, Kralja Ojdipa, v münchenskem Residenztheatru. Sicer pa ji tudi v Sloveniji ni manjkalo priznanj: v teku kariere je prejela vse pomembnejše nagrade, od več Borštnikovih do nagrade Prešernovega sklada ter nagrad na festivalih Zlati lev v Umagu in Gavelline večeri v Zagrebu, pa tudi nekaj povabil, da bi postala direktorica katere od domačih gledaliških hiš. »A vedela sem, da to ni zame. Kakor ne morem biti niti profesorica na akademiji: ne bom študentov učila tistega, kar sem s težko muko dognala sama,« se smeje. Njeni iskrenost in prostodušnost sta osvežujoči in nekoliko nepričakovani, če upoštevamo njeno izjavo, da je obsedena s strukturo in da mora imeti vse pod nadzorom. »Sem učiteljski otrok, ’ziherašica’ in piflarka. Kadar dvomim, raje desetkrat več delam, kot da bi verjela intuiciji. Mojih predstav nikoli ne prinese voda, so natančno strukturirane in urejene, zato pa jim včasih umanjka presežek, ki ga prinese kreativna svoboda in odprtost v procesu.« A prav to je tisto, kar cenijo v nemškem teatru. »Potreba po strukturiranem sporočilu, ki jo imam sama, je za Nemce samoumevna. Bonus moje režije pa je, da jih silim, da čutijo, ne pa ilustrirajo svoje vloge.« S tem je bila, ko je začela delati v nemško govorečem okolju, v prednosti, a morala se je navaditi na druge stvari. »Na primer na to, da je 90 % reči izgubljenih s prevodom, referenčni prostor, s katerim operiraš, pa je popolnoma drug. Ne samo v smislu, da nekomu ne moreš reči ’igraš kot netalentirana sestrična Helene Blagne’ (namesto ’Helene Fischer’), ampak tudi to, katere knjige berejo, filme gledajo ... Gledajo namreč veliko manj angleško-ameriške produkcije kot mi, ker imajo toliko svoje. Vse to pa je še malenkost – ko se mi je kariera v tujini res odprla in sem dobila priložnosti v teatrih, kamor sem se včasih ure in ure vozila gledat predstave, sem se morala soočiti tudi s paničnimi napadi.« Spomni se trenutka, ko je šla med vajo za predstavo v Berliner Ensemble na stranišče v del za obiskovalce, kjer je nekoč z nališpanimi berlinskimi damami stala v vrsti med odmorom. In zdaj bodo te ženske na odru gledale njeno predstavo ... »Naenkrat me je zagrabilo: kaj jaz delam tukaj? Ampak če dobro pomislim, sem bila vedno strahopetna, nervozna sem bila tudi pred premierami v Drami, Kranju ali Celju, prepričana, da bom zamočila in da mi nihče več ne bo dal ničesar za režirati. Samo prostor se razširi.«

Košček tega, kako je, če ti uspe, je pravzaprav že okusila, ko je bila mlajša: kot kantavtorica. V ta svet je padla pri komaj petnajstih letih, ko so v Jugoslaviji v želji, da bi spodbujali ukvarjanje mladih s kulturo, iskali mlade talente. Finančno je bila uspešna, nastopala je v Sava centru, na turnejah spoznavala srbske poete, kot sta Momo Kapor in Miroslav Antić. Za dekle iz majhnega mesta, Metlike, je bilo to nekaj izjemnega, vendar je slutila, da glasba ni to, s čimer se bo ukvarjala. »Ko si star petnajst let, ne moreš zares vplivati na svojo podobo ali brend in stvari se ti začnejo kar dogajati. Lahko pa oceniš, kako dober kantavtor si – in jaz sem o glasbi vedela absolutno premalo, da bi lahko postala moja profesionalna pot.« Podobno je tudi pozneje, ko se je odločila za študij primerjalne književnosti in filozofije, presodila, da ni dovolj dobra, da bi ji lahko to pomagalo pri književnem ustvarjanju. »Pri filozofiji je ravno tako – z njo se moraš ukvarjati zares ali pa je bolje, da odideš. Kmalu je bilo jasno, da bom morala oditi, nisem pa natančno vedela, kam. A v času, ko sem nastopala kot kantavtorica, sem srečala zelo veliko fascinantnih ljudi iz sveta gledališča, iz česar je potem izšla odločitev za gledališče. Kar naenkrat je bilo logično, da sem šla na akademijo, na svoje grozno presenečenje naredila sprejemne izpite in začela režirati.«

Njena neizpolnjena želja za zdaj ostaja le še filmska režija – zaradi fascinacije nad njo se je v filmih pred leti preizkusila celo kot igralka. »Rok Biček me je v Lovu na Race zasedel kot mamo, v filmu Osebna prtljaga Janeza Lapajneta sva z Vitom Tauferjem igrala filmski par, moža in ženo, v njegovem Šelestenju, ki se dogaja v Beli krajini, pa me je, logično, ’ponucal’ za tečno babo, ki mora nekaj povedati v dialektu (smeh).«