Človek s senco

Če vprašate Človeka s senco, novi film Eme Kugler, sicer sklepni del briljantne tetralogije, ki jo spletajo še Fantom (2004), Za konec časa (2009) in Odmevi časa (2014), potem je človeško življenje le kafkovska hoja od vrat do vrat. Pri vsakih vratih ugotoviš, da ti nekaj manjka. Še huje: pri vsakih vratih izgubiš malce svobode. A to je le uvod v hujše nesreče in hujše katastrofe, recimo v ekonomsko neenakost, ki se s hojo od vrat do vrat, z birokratizacijo in dresiranjem življenja, le kruto poglablja. Na eni strani vidimo utrujeno, zguncano leseno mizo, na kateri leži le star hlebec kruha, na drugi pa bogato pogrnjeno marmornato mizo v zlati, katedralski palači, v kateri odmevajo orgiastični kriki elite, ki pije kri večini. Oblasti pač večino – 99 odstotkov – birokratizirajo ( ja, strogo regulirajo in dresirajo), elito – zgornji odstotek – pa deregulirajo. In seveda: oblasti ljudi vedno znova prepričajo, da živijo slabo, ker ni reda, zato ljudje potem ljubijo in volijo populiste in fašiste, ki obljubljajo red – tisto, kar jim manjka, ko hodijo od vrat do vrat. Marko Mandić igra takšnega novodobnega populista, mesijanskega temnega angela, ki – odet v bleščeč plašč demokracije, miru in odrešitve (okej, politike, vojske in religije) – obljublja, da bo ljudem odprl vsa vrata, odpre pa le vrata pekla, iz katerega skočijo vojne, opustošenje, uničenje in brezmejno trpljenje, izgubljene igrače zgodovine.

Ema Kugler je kot Stanley Kubrick, ki je vedno delal vse, da bi gledalci o njegovem novem filmu pred premiero čim manj vedeli, po možnosti nič – še dolžine filma ne. “To le ubija čarobnost,” je rekel. Ema je pred premiero Človeka s senco stopila na oder polne Linhartove dvorane (CD) in milostno povedala vsaj to, da film traja 100 minut. “To je vse, kar lahko povem.” In dodala, da se film začne v puščavi. Dobrodošli v puščavi, je hotela reči.

Birokratizacija življenja, vse srhljivejša ekonomska neenakost, vojne, beli šum dominacije, polifonija nihilizma, vrtoglavica mizantropije, politična brutalnost, enolični, pusti dnevi in podnebne spremembe svet spreminjajo v puščavo, v kateri skušajo vsi živeti od svoje sence. Lastna senca je vse, kar jim je ostalo.

Človek s senco, fascinantna kombinacija videokolaža, performansa, instalacije, urbane metafizike, pop abstrakcije, gnostičnega dialekta, agonične ekstaze, marienbadske igre in možganskega splatterja, se ne začne v puščavi, temveč v “vesolju” – z rojstvom otroka, podobnega Star Childu, ki se v Kubrickovi klasiki 2001: Odiseja v vesolju rodi na koncu vesolja. Šele potem se preselimo v puščavo, kjer se mesijanski moški v črni kuti – v slogu Leanovega Lawrencea Arabskega – zelo dolgo približuje moškemu, ki koplje in na koncu izkoplje kost, kakršna v Odiseji v vesolju mutira v vesoljsko ladjo. Tu iz nje bušne kri. Zgodovina ti zlomi srce. Lahko jo najameš. Itak se ponavlja. Ne čaka na Mesijo ali Apokalipso, temveč na to, da se znova začne.

Tetralogija Eme Kugler ne skriva: resnica je drhal, iracionalnost je pravica, dvom se ne spodobi, svoboda pa ničesar ne spremeni. Veliki brat – no, HAL – je z vsako osvoboditvijo le še vsevidnejši in mogočnejši. Človek s senco je distopična reimaginacija Odiseje v vesolju. Kar pa naj vas nikar ne zavede: pri Emi Kugler je vedno vse tako kinetično in estetizirano, da je lahko vsak prizor hkrati reimaginacija Odiseje v vesolju, Metropolisa in Iztrebljevalca. Smisel je morda izčrpan, toda podobe so neizčrpne. Emo Kugler imamo, da vidi namesto nas. Zgodovino sveta zaobjame aristotelovsko – z enim samim pogledom. Tragedija je zato neizogibna.