5. 7. 2019 | Mladina 27 | Kultura | Film
Človek s senco
... traja 100 minut.
Če vprašate Človeka s senco, novi film Eme Kugler, sicer sklepni del briljantne tetralogije, ki jo spletajo še Fantom (2004), Za konec časa (2009) in Odmevi časa (2014), potem je človeško življenje le kafkovska hoja od vrat do vrat. Pri vsakih vratih ugotoviš, da ti nekaj manjka. Še huje: pri vsakih vratih izgubiš malce svobode. A to je le uvod v hujše nesreče in hujše katastrofe, recimo v ekonomsko neenakost, ki se s hojo od vrat do vrat, z birokratizacijo in dresiranjem življenja, le kruto poglablja. Na eni strani vidimo utrujeno, zguncano leseno mizo, na kateri leži le star hlebec kruha, na drugi pa bogato pogrnjeno marmornato mizo v zlati, katedralski palači, v kateri odmevajo orgiastični kriki elite, ki pije kri večini. Oblasti pač večino – 99 odstotkov – birokratizirajo ( ja, strogo regulirajo in dresirajo), elito – zgornji odstotek – pa deregulirajo. In seveda: oblasti ljudi vedno znova prepričajo, da živijo slabo, ker ni reda, zato ljudje potem ljubijo in volijo populiste in fašiste, ki obljubljajo red – tisto, kar jim manjka, ko hodijo od vrat do vrat. Marko Mandić igra takšnega novodobnega populista, mesijanskega temnega angela, ki – odet v bleščeč plašč demokracije, miru in odrešitve (okej, politike, vojske in religije) – obljublja, da bo ljudem odprl vsa vrata, odpre pa le vrata pekla, iz katerega skočijo vojne, opustošenje, uničenje in brezmejno trpljenje, izgubljene igrače zgodovine.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.