Shari Lapena: Neznanec v hiši

+ + +

Živeti tuje življenje

»To je tiha, razvijajoča se soseska na severu države New York, ki jo večinoma naseljujejo uradniki z družinami, kjer ljudje ničesar ne vedo o težavah malega mesta, ki jo obdaja, kaj šele o težavah sveta. Zdi se kot kraj, kjer so ameriške sanje še vedno dovoljene,« opiše prizorišče romana Lapena in takoj se nam posveti, da je to idealno gojišče za mračne skrivnosti in velike strasti. Ker smo že prej, v Prologu, brali o ženski, ki panično odbrzi in z avtom divja vse do usodnega trka v kandelaber, se nam zazdi, da bi bila prav ona lahko nosilka skrivnosti.

Je in ni. Ni namreč edina. V soseščini živi neskončno razumevajoča soseda, ki je pripravljena vedno priskočiti na pomoč, zaupna prijateljica in neutrudna štrikarica. Pomaga predvsem možu, ko je voznica z močno amnezijo v bolnišnici, pa tudi po tem, ko se izkaže, da je morda izguba spomina samo priročno sredstvo za obrambo med zaslišanji, saj preiskovalci, za katere se zdi, da vedo vse in morda še kaj zraven, zahtevajo od nje nemogoče. Podatke, kaj je počela na prizorišču zločina, kjer je bil ustreljen neznani moški, ki se je prej smukal okoli hiše – kot zna povedati soseda, čuječa v svojem prostorčku ob oknu in prežeča na vsak premik za zavesami v hiši nasproti. Gleduhinja z razlogom: kot kakšni gledalki žajfnic se ji zdi, da je res nekje drugje, da živi z drugim partnerjem v sicer podobni hiši, kjer pa je vse drugače, predvsem pa je ona prva – obsedenost z biti prvi v začetni fazi. Potem se stvari seveda še nekajkrat obrnejo: voznica je morda žrtev in ne krvnik možaka v luži krvi v razrušeni restavraciji; vsaj socialne delavke iz njenega preteklega življenja jo močno podpirajo, ko mora spregovoriti o travmatični preteklosti.

Lapena naseli like v tipizirano sosesko in nam s postopnim odkrivanjem resnice sporoča, da smo si včasih blizu s popolnimi neznanci. Pa da ljudje čisto blizu nas niso tisto, za kar se predstavljajo, da so naše sposobnosti preverjanja resnice omejene in da pogosto ne pride do tega, da bi o preteklosti bližnjih vedeli vse. Da je preiskava, posebej, če sta posredi izguba spomina in iskanje prejšnjih identitet, imenitna priložnost, da izvemo več. Vsega pa nikoli in nikdar. Lapena prodira do jedra postopno, tista metafora o lupljenju čebule po plasteh je tudi tu dovolj priročna, le da namesto solz občasno priteče kakšna kaplja krvi, včasih kakšna več. Neznanec v hiši je lahkotno branje, ki ga sočasni transport ali manjše motnje v okolici ne bi smele preveč iztiriti.