Poletno branje

Pritisk, da bi poleti prebrali vse, česar vam med letom ni uspelo, je velik. In gotovo prav nič ne pomaga, da vas z bralnimi priporočili bombardiramo mediji in založbe; eni vam poskušajo prodati najnovejše ljubiče, drugi zadnjo knjigo Naomi Klein ali Janisa Varufakisa. Za »poletno branje« smo izbrali nekaj preverjeno kakovostnih avtoric in avtorjev, za katere pa ne bo prav nobene škode, tudi če jih boste brali kdaj pozneje, daleč stran od plaž ali turističnih znamenitosti.

Leïla Slimani

»Dojenček je mrtev. Nekaj sekund, pa je bilo vsega konec. Zdravnik je zatrdil, da ni trpel. Izmaličeno telesce, obkroženo z igračami, so položili v sivo vrečo in nad njim zapeli zadrgo. Punčka je bila, ko so prišli reševalci, še živa.« Kaj se je zgodilo? Odgovor prinaša z goncourtom – in pred kratkim z britansko književno nagrado za prvenec leta (angleški prevod) – nagrajeni roman Uspavanka, ki so ga navdihnili resnični dogodki: novica iz newyorške črne kronike, da je varuška leta 2012 na Manhattnu umorila dva varovanca. V prvem letu po izidu je bilo v Franciji prodanih 600 tisoč izvodov tega poglobljenega psihološkega trilerja, ki ne prizanaša bralcu, dotika pa se tudi dilem starševstva na splošno, položaja družbenih razredov, kariernih in denarnih vprašanj. Avtorica je 35-letna novinarka Leïla Slimani, Francozinja maroškega rodu, ki je ena od zvezd sodobne francoske književnosti: poleg tega, da je dobitnica ugledne Goncourtove nagrade in da naj bi ji bil Emmanuel Macron, francoski predsednik, ponudil položaj ministrice za kulturo – ponudbo je sicer zavrnila, je pa sprejela vlogo promotorke francoske kulture in literature v svetu –, je prodrla tudi v mainstream: leta 2016 je bila razglašena za najbolj brano francosko avtorico, znašla se je na naslovnici revije Elle s pripisom »Leïla Slimani, superzvezda«, njena dela so (za zdaj) prevedena v 18 jezikov.

Če ste si domači s francoščino ali angleščino, priporočamo tudi njen neprevedeni prvenec V vrtu pošasti (Dans le jardin de l’ogre ali Adèle za angleško govoreči trg) o »moderni Emmi Bovary«, ki se kljub stabilnemu zakonu in dobri novinarski službi ne more upreti tveganemu seksu z neznanci. Njeno poželenje je kompulzivno, surovo in nepredvidljivo – in vse teže ga skriva pred skrbnim možem Richardom, s katerim ima sina, ki je še majhen. Leïla Slimani piše neizprosno in izčiščeno; zanimajo jo patološki odnosi in impulzi, o katerih navadno ne govorimo, zaradi kombinacije sloga in premišljenega grajenja napetosti pa so njene knjige hitro berljive, a take, da sprožajo premislek in razpravo.

Sally Rooney

Mladi Frances in Bobby sta najboljši prijateljici in nekdanji ljubimki, ki se zapleteta v ljubezensko-prijateljski kvadrat z uspešno novinarko Melisso in njenim možem, igralcem Nickom. A medtem ko kemija med Bobby in Melisso ne preseže okvirov nedolžnega spogledovanja in druženja, se Frances kljub začetnim zadržkom spusti v novo razmerje in doživi občutke, kakršnih dotlej ni poznala.

Sally Rooney, leta 1991 rojena Irka, še pred nekaj leti uspešna debaterka, ki je magistrirala iz ameriške književnosti in poleg pisanja ureja literarno revijo Pikajoča muha (Stinging Fly), je pred dvema letoma s prvencem Pogovori s prijatelji (Conversations With Friends) silovito treščila na literarno sceno, za prvenec dobila odlične kritike, bila razglašena za mlado avtorico leta in nominirana za nagrade, kot sta mednarodna nagrada Dylana Thomasa in nagrada folio. Nič drugače ni bilo z drugo knjigo Normalni ljudje (Normal People, 2018), zanjo je letos med drugim prejela nagrado costa, britansko književno nagrado in nagrado za irski roman leta ter bila nominirana za bookerja in nagrado za žensko leposlovje. Od sredine julija bomo lahko o Bobby, Frances, Melissi in Nicku iz Pogovorov s prijatelji brali tudi v slovenščini (prevod Vesna Velkovrh Bukilica).

Proza Rooneyeve je polna normalnih ljudi, ki se pogovarjajo s prijatelji, ljubijo, potujejo, se sprašujejo o svoji prihodnosti in naravi odnosov, v katerih se znajdejo.

Proza Rooneyeve je, kot povesta že naslova romanov, polna normalnih ljudi, ki se pogovarjajo s prijatelji, ljubijo, potujejo, se sprašujejo o svoji prihodnosti in naravi odnosov, v katerih se znajdejo. A izstopa zaradi odlične psihologizacije in neverjetno privlačnega sloga pisanja. The New Yorker je v recenziji njenega drugega romana Normalni ljudje zapisal, da je »skoraj fizično nemogoče nehati brati, ko enkrat začneš«, to pa velja tudi za Pogovore s prijatelji. In ravno v tem je kleč – knjiga govori, kakšne so zakonitosti spletne komunikacije, o katerih temah teče beseda, ko se pogovarjamo s prijatelji, koliko nepotrebne drame, potlačenih čustev in subtilnih znakov, ki jih pogosto spregledamo, s seboj nosijo intimni odnosi; vse to se zdi samoumevno, vendar pa našteto popisati s takšnim mojstrstvom in hkrati lahkotnostjo, kot uspeva Sally Rooney, ni preprosto.

Dragan Velikić

Dunaj, mesto, kjer se na tramvajih in v kavarnah »vsak dan v osami brez vznemirjenja preživlja čas ob branju časopisov ali knjig. V družbi drugih ljudi v teh prostorih je osama drugačne barve, svet se ustavi v najprijetnejšem odtenku.« Pa Pulj, kjer je v ulice vtisnjen spomin na pisateljevo otroštvo. Pisatelj je Dragan Velikić, letošnji nagrajenec 34. Mednarodnega literarnega festivala Vilenica, ki bo potekal septembra. Slovensko bralstvo ga že pozna po romanih Bonavia, Preiskovalec, Astrahan, Rusko okno in Dantejev trg; Dunaj in Pulj sta dve izmed mest, o katerih piše v zbirki esejev O pisateljih in mestih, ki je pravkar izšla v slovenščini. Nostalgičen preplet pisateljevega spomina na mesta, v katerih je nekoč živel ali jih je obiskal, anekdot, povezanih s pisatelji, ki so ga zaznamovali ali našli pot v njegovo prozo (James Joyce, Sándor Márai, Vladimir Nabokov, Italo Svevo in drugi), pa tudi lucidnih razmišljanj o literaturi in politiki je kot nalašč za poletna popotovanja z vlakom v neznane svetove.

Roman Zamaknjenost Lol V. Stein naj bi bil utelešenje teorije o neizpolnjeni ljubezenski želji, lahko pa se bere tudi samo kot zgodba o ljubezenskem trikotniku.

Javier Marías

»To je roman. Kar se je zgodilo, je še najmanj pomembno, in kar se dogaja v njih, je nepomembno in na to pozabimo, ko jih preberemo do konca. Zanimive so možnosti in zamisli, ki nam jih vcepijo in prinesejo s svojimi izmišljenimi primeri, ti nam ostanejo v spominu razločneje kot resnični dogodki in bolj jih upoštevamo,« položi Javier Marías, španski moderni klasik, ki slovi kot vrhunski stilist in psiholog, v usta svojemu junaku, ravno tako Javierju, v romanu Zaljubljenosti. A Maríasovi romani so polni nenavadnih izmišljenih primerov, ki nas držijo v napetosti vse do konca branja in od katerih z nami ne ostanejo samo zamisli, ampak tudi liki in dogodki. Nedavno je bila v slovenščino prevedena njegova Berta Isla, vznemirljiva zgodba o Berti, katere mož Tom je zaradi vohunskega poklica odsoten tudi po več mesecev, ona pa ga potrpežljivo čaka doma. Branja vredna sta vsaj še že omenjeni roman Zaljubljenosti (Mladinska knjiga, 2013) in Jutri v bitki misli name (Cankarjeva založba, 1999). To je knjiga o mladem moškem, ki mu poročena ljubica Marta umre v naročju, on pa v šoku izgine iz stanovanja, čeprav ve, da v sosednji sobi spi njen sin. Ko mož izve za ženino smrt, mu hitro postane jasno, da Marta na usodno noč v postelji ni bila sama, in odloči se, da bo ugotovil, kdo je bil z njo. Smrt je tudi ena osrednjih tem Zaljubljenosti, ki se ne suče toliko okoli zaljubljenosti, kot namiguje naslov, ampak okoli nezdrave obsedenosti glavne junakinje Marie z ljubimcem Javierjem, ki je obseden z drugo žensko, ter minljivosti. Povod za oboje, ljubezensko razmerje in premisleke o praznem prostoru, ki ostane za preminulo osebo, je umor Javierjevega najboljšega prijatelja Miguela, moškega, ki ga je Maria vsa jutra opazovala, kako v istem lokalu kot ona zajtrkuje z ženo Luiso, objektom Javierjevega občudovanja. Kompleksen, spretno napisan roman za bralce, ki nimajo zadržkov glede tega, da bi se tudi poleti poglabljali v manj prijetne teme in svojo ter tujo duševnost.

Marguerite Duras

Vsestranska Marguerite Duras (1914–1996), pisateljica, dramatičarka, režiserka in publicistka, je bila intrigantna figura na francoski umetniški sceni: da bi se distancirala od družine, si je za umetniško ime izbrala ime kraja, od koder je bil oče (njen pravi priimek je Donnadieu), družila se je s številnimi francoskimi intelektualci oziroma jih je poznala – nekaj (med bolj znanimi so bili Jean Genet, Maurice Blanchot in Georges Bataille) se jih je celo sestajalo na Rue Saint-Benoît, kjer je Durasova živela skupaj z možem, prav tako pisateljem Robertom Antelmom, in dobili so ime »Druščina z Rue Saint-Benoît«. Bila pa je tudi zelo politično dejavna: leta 1960 je na primer izrazila nasprotovanje nasilju francoske vojske med alžirsko osamosvojitveno vojno, sodelovala v gibanju ’68 in leta 1971 podpisala Manifest 343, v katerem je 343 francoskih žensk priznalo, da so naredile splav, ki je bil takrat v Franciji nezakonit. S tem so se izpostavile oblastem, a hkrati opozorile na nujnost legalizacije splava in prostega dostopa do kontracepcije – in dejansko je bil to eden izmed korakov, ki so pozneje pripeljali do legalizacije.

Pred nekaj meseci je izšel prevod njenega romana Zamaknjenost Lol V. Stein, ki ga je prevedla in s spremno besedo opremila Barbara Pogačnik. Zamaknjenost je nenavadna knjiga, ki jo je Jacques Lacan videl kot potrditev svojih psihoanalitičnih teorij, čeprav Marguerite Duras domnevno ni bila seznanjena z njimi in je dejala, da Lacana »nikoli ni kaj preveč razumela«. Roman naj bi bil utelešenje teorije o neizpolnjeni ljubezenski želji, lahko pa se bere tudi samo kot zgodba o ljubezenskem trikotniku med glavno junakinjo, neuravnovešeno Lol V. Stein, njeno mladostno prijateljico Tatjano Karl in Jacquesom Holdom – no, ali pa kot zgodba o kvadratu, če štejemo še Lolinega nekdanjega zaročenca Michaela Richardsona, ki jo je, ko je imela 19 let, na plesu zapustil zaradi starejše ženske in jo tako za vedno zaznamoval; usodni trenutek zapustitve jo spremlja vse življenje.

V slovenščino so prevedeni še najbolj znan avtobiografski roman Marguerite Duras Ljubimec (izšel je tudi v Delovi zbirki Vrhunci stoletja) o strastnem ljubezenskem razmerju med 15-letnico in bogatim 27-letnikom kitajsko-vietnamskega rodu v Indokini, pa Moderato Cantabile, Boj z morjem in zbirka kratke proze Bolečina.

Slovenska trojica

Trije sveži slovenski romani za poletne dni

Gabriela Babnik: Tri smrti

Tri smrti in tri ženske, Mama, Ida in Mariam – z razdeljenostjo na tri dele je zadnji roman Gabriele Babnik hommage romanu francoske pisateljice Marie N’Diaye Tri močne ženske.
Vse tri zgodbene niti tematizirajo pomembna vprašanja današnjega časa, kot so migracije, rasizem, razmerje med ljubeznijo in politiko, položaj ženske, stanje medijske krajine ...

Samo Rugelj: Resnica ima tvoje oči

Miha je novopečeni upokojenec, ki se skupaj z ženo, mladostno ljubeznijo Mijo, veseli mirnejšega obdobja v življenju, a mu načrte najprej prekriža Mijino priznanje, nato pa še kruta usoda. Samo Rugelj je spisal dinamičen prvenec s presenetljivim preobratom – uvrstil se je tudi med deseterico nominirancev za Kresnika –, ki ga boste prebrali v nekaj urah v senci.

Leon Pogelšek in Slavko Pregl: Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič

Leonu Sattlerju, večnemu študentu tretjega letnika umetnosti in zgodovine ter priložnostnemu preprodajalcu starin na bolšjem trgu, na videz nič ne manjka: že na prvih straneh romana ga spremljamo, kako se prebuja ob lepotici Kristini Pirc, nekdanji manekenki, ki jo je kar nekaj časa osvajal. Poleg tega se druži s starinarji in drugimi prekupčevalci s slikami in jadra po mestnih gostilnah in lokalih ... Prav skozi njegove oči spoznavamo prevarantski in hedonistični svet trgovcev z umetninami, v katerem ne manjka preobratov – nekaterih celo resničnih, kajti Leon Pogelšek, avtor zgodbe, na podlagi katere je Slavko Pregl spisal ta roman, je tudi sam galerist.