Drevesa

Janko Lorenci

12. 7. 2019  |  Mladina 28  |  Kolumna

Leopold padel, Bojan hudo ranjen, Žan niha med življenjem in smrtjo, David pogrešan … Na mračna poročila s fronte spominjajo novice o dogajanju v okolju, tako rekoč vse slabe. Njihova zastrašujoča rutina deluje različno: ene spravlja v strah, druge v eskapizem in fatalizem – okolje preprosto odpišejo. Nekatere – in to je najbolj zdrava reakcija – aktivira, jih pripravi do drugačnih življenjskih slogov, jih spremeni v pozorne volivce ali celo pripravi do včlanitve v zelena gibanja in stranke. A to je (še) manjšina in veliki stroj za uničevanje okolja lahko nemoteno dela naprej in proizvaja slabe novice in slaba čustva.

Včasih vendarle pride dobra novica. Podnebju planeta bi se dalo učinkovito pomagati z velikopoteznim zasajanjem dreves, pravi raziskava, ki so jo opravili raziskovalci z Univerze v Zürichu. Zamisel ni revolucionarna, toda raziskava je prvi natančen in za ves svet veljaven pregled, kaj bi bilo mogoče proti grozečemu zlomu podnebja storiti s sistematičnim pogozdovanjem. Bistvo dognanega: iz ozračja bi lahko odstranili kar dve tretjini izpustov, ki jih je tja spravil človek. Za pogozditev z avtohtonimi vrstami dreves je – brez kmetijskih površin in urbaniziranih območij – primernih 11 odstotkov kopnega (toliko skupaj merita Kitajska in ZDA). Na tej površini bi lahko, pravi raziskava, posadili dober bilijon (1000 milijard) dreves. Zdaj jih je na svetu kake tri bilijone. Ta množica novih dreves bi vsrkala in vezala ogljikov dioksid, ki povzroča segrevanje ozračja, hkrati pa skrbela za več drugih dobrih funkcij (čiščenje voda, biološko raznolikost itd.).

Lepota predlagane rešitve je v njeni preprostosti, naravnosti in izvedljivosti. Ponuja se tudi kot idealna alternativa različnim tehnološkim rešitvam, ki naj bi preprečile divje segrevanje ozračja, a so vse po vrsti tvegane in bi morda še poslabšale razmere. Vendar gre za izjemno zahteven projekt. To dobro ponazarja usoda deklaracije Združenih narodov iz leta 2014, ki je skromno predlagala, naj se izsekavanje gozdov do leta 2020 prepolovi. V resnici se je povečalo in lani je bilo na svetu za eno Belgijo gozdov manj kot leto poprej.

Skratka, načrt je velika stvar. Stal bi okoli 300 milijard evrov, to pomeni, da bi se moral denar iz bogatejših držav prelivati v revnejše. Zdaj teče praviloma v nasprotno smer. Zahteval bi planetarno sodelovanje – pri čemer številne mednarodne organizacije tako rekoč razpadajo, države se gredo egotripe, Trump, šef najmočnejše med njimi, pa zanika antropogeno segrevanje ozračja. Hkrati ista država porabi za orožje norih 700 milijard dolarjev na leto. Brazilija, nevarna lastnica za ves svet pomembnega amazonskega pragozda, ga divje izsekuje. Ni naključje, da sta obe državi trdo neoliberalni in imata ozka, neodgovorna voditelja, ta dva pa klone po vsem svetu.

Pogozdovanje marsikje že poteka.

Tak svetli zgled je na primer Madagaskar. Številne države si zastavljajo ambiciozne načrte za pogozdovanje. Toda nasprotni proces je bistveno močnejši – vsako leto je na svetu kakih 10 milijard dreves manj. Za boljšo predstavo: v Sloveniji jih raste poldruga milijarda.

Nekateri znanstveniki dvomijo, da bi bilo pogozdovanje podnebno tako učinkovito, kot trdi švicarska raziskava. Tudi če so preveč skeptični, bo treba pogozdovanje pospremiti s številnimi dodatnimi ukrepi. Že zato, ker bi novi svetovni gozd polno zaživel in začel ogljikov dioksid z vso močjo pobirati iz ozračja šele v 50 do 100 letih. Za zdaj ozračje in vse drugo kljub dramatičnim svarilom znanosti in množečim se okoljskim katastrofam neusmiljeno uničujemo naprej, poškodbe grozijo, da bodo postale nepopravljive, okoljska kriza akutna. Zato so dodatni ukrepi neizbežni. Možnosti zanje mrgoli. Najučinkovitejši posamični ukrep bi bil sprememba prehranjevanja. Jedli ne bi manj, vendar drugače. Naslednji podatek je šokanten: brez pridelave oziroma porabe mesa in mlečnih izdelkov bi lahko globalne kmetijske površine zmanjšali za več kot tri četrtine (tolikšna je skupna površina ZDA, Kitajske, EU in Avstralije). Popolna mesno-mlečna askeza ne bi bila potrebna; že z občutno manjšo porabo mesa bi se bistveno zmanjšala obseg in intenzivnost k mesu usmerjenega kmetijstva, ki med drugim požira ogromne subvencije in uničuje biotsko raznovrstnost, pogoj za zdravje planeta.

Ponavljamo; obsežno pogozdovanje ni čudežna rešitev, ki bi nas kar počez odvezala drugih akcij za reševanje okolja, korenitih družbenih premikov in sprememb individualnih življenjskih slogov. A gledano scela je projekt globalnega pogozdovanja osupljivo preprost, naraven in izvedljiv brez sofisticiranih znanj in tehnik. Hkrati je, kot poudarja vodja švicarskih raziskovalcev T. Crowther, daleč najcenejši.

Res prava težava je v tem: kako ukrotiti orjaški pogon, potratno proizvajajoč velikanske količine potrebnih in nepotrebnih stvari, pogon, ki množicam prinaša delo, plače in prijetni konzum, manjšini noro bogastvo, ki pa ne zmanjša njenega pohlepa in hladno-prevzetne brezobzirnosti do narave. Gre, skratka, za vprašanje, kako civilizirati in zmogljivostim planeta prilagoditi kapitalizem.

Sam po sebi je pogozdovalni načrt zaradi svoje preproste elegance realna, najmanj strma pot iz okoljske krize. Zakaj ne bi, recimo na predlog Slovenije, sklicali svetovnega vrha o novi ozelenitvi planeta? Projekt ima mogočen mobilizacijski potencial, malo povzdignjeno lahko celo rečemo, da bi dal človeštvu nov skupni cilj, morda kar smisel.

A tudi zanj je potreben premik v kolektivni glavi. Če ga ne bo, smo res brezupna pasma.