Spider-Man: Daleč od doma

zadržan +

Slovo od mladosti.

Superjunaški filmi so hitri, eksplozivni, ringelšpilski, zato ne preseneča, da tudi denar obračajo hitro, eksplozivno, ringelšpilsko, celo vse hitreje in eksplozivnejše. Prav res, vse bolj ringelšpilsko. Samo pomislite: pred pičlima dvema mesecema je štartal Marvelov superspektakel Maščevalci: Zaključek, ki je v kinih širom vesolja pridelal skoraj tri milijarde dolarjev (2,766,340,683, ko sem pogledal nazadnje), a tu je že nadaljevanje. Ne, ni naslovljeno: Maščevalci – Nov začetek. Ali: Maščevalci – Nova kri. Ali pa: Maščevalci – Novo upanje. Temveč: Spider-Man: Daleč od doma. Spider-Man: Daleč od doma? Ja, začne se tam, kjer se je film Maščevalci: Zaključek končal, da ne rečem zaključil. Kar pomeni dvoje. Prvič, da je Peter Parker (Tom Holland), alias Spider-Man (in večni adolescent, no, Spidey), zelo, zelo žalosten, četudi ne nujno zato, ker je malo prej umrlo pol človeštva, ampak zato, ker je umrl njegov mentor, Tony Stark, alias Iron Man (brez skrbi, slej ko prej se bo vrnil, magari v kakem prequelu!). In drugič, da čaka na napotke Nicka Furyja (Samuel L. Jackson), menedžerja Maščevalcev, ki v njem vidi nov začetek, novo kri in novo upanje.

In že je na šolskem izletu v Benetkah, kjer z “Elementarci”, navideznimi pošastmi, ki terorizirajo kanale in turiste, obračuna Quentin Beck (Jake Gyllenhaal), alias Mysterio, tehnofrikovski iluzionist in mistični odrešitelj iz vzporednega sveta (morda enega izmed tistih, ki smo jih videli v animaciji Spider-Man: Novi svet), nekdanji Starkov sodelavec, ki trdi, da je novi superjunak ( ja, ja), Petru/Spideyju pa se ponuja tudi za novega mentorja. Novi Spider-Man, nadaljevanje filma Spider-Man: Vrnitev domov (v Marvelovem kinematičnem vesolju je lahko vsak film nadaljevanje številnih filmov), ustvarja vtis, da je meta, a v resnici ni nič posebnega: tu so generični zaplet (Američanu se v Evropi vedno zgodi kaj strašnega), rutinski direndaj (maskiran v ogenj, vodo, zemljo in zrak, okej, veter), nekaj sinergičnih prispevkov k ekspanziji Marvelovega kinematičnega vesolja in cliffhangerska odjavna špica (ki je boljši film od samega filma), vso to apokalipso pa blaži najstniška romanca, ki diši po osemdesetih in romantičnih komedijah Johna Hughesa. Peter namreč ne ve točno, za kom bi tekal – za Mysteriem ali za MJ (Zendaya), v katero je zatreskan? Vidite, da je zelo vodljiv, da se ne more odločiti, kaj je res in kaj ne, da hoče biti na vsak način cool, da ga muči adolescentski občutek stalne ogroženosti, da noče odrasti in da bi se najraje še naprej družil s fanti, saj ga bo fatalna MJ “ujela” in “uklenila” (in “požrla”, če hočete), tako da ne bo mogel nikamor več! Konec avantur! Konec brezskrbnosti! Ja, to je tak film, prežet z moško paniko in fantazijami o moški omnipotenci, ki jo slej ko prej “pristriže” ženska. In Peter potrebuje res tehtne – in res velike! res velikanske! res strašanske! – razloge, da bi se “ločil” od Mysteria.