Zenovski udarec

Da prihod Kamasija Washingtona in njegove bande ne razproda dvorane gledališča Verdi v Gorici, je skoraj alarmantno. Ja, organizator bi v komaj obstoječih razmerah domače glasbenomedijske krajine in v gosto nasičeni brozgi družbenih omrežij morda lahko bolj pompozno reklamiral in napadal z napovedjo nastopa ameriškega saksofon vihtečega »zvezdnika«, ki ga v naše kraje doslej ni zmogel (si ni mogel privoščiti?) pripeljati noben od ustaljenih producentov jazzovskih odrskih zasedanj.

A za ime, ki zna nagovoriti tako ortodoksno jazzovsko bazo kot tudi mlajše poslušalce (pa tudi tiste, ki (ob)jazzovsko dogajanje spremljajo le površno), ki je sodeloval s Kendrickom Lamarjem in nastopa na krilih dveh hudo odmevnih albumov, bi pričakovali edinstveno poskočen mobilizacijski moment.

Kalifornijski mesija epskega jazzovskega maksimalizma se je letošnje evropske turneje lotil ustaljeno. Na oder prikoraka v prepoznavnem dašikiju. Glasbeniki, ki ga spremljajo, so z njim od samih začetkov, odrskih in studijskih. Angažma dveh bobnarjev je stalnica tako na njegovih koncertih kot albumih. Tudi »presenečenje«, da po uvodu napove prihod svojega očeta, flavtista in saksofonista Rickeyja Washingtona, ni čisto nova praksa. Osemčlanski kombo takoj udari zverzirano in brez šibkega člena. Pri njegovem odrskem početju zvoka visoke nasičenosti navdušujejo nasprotja, vpeta v aranžmaje ekstremnih dinamik in prepletanj. Ti so obvladaško kompleksni, a tekoči. Vijugajoče razvlečeni, a jedrnati. Natančni, a ne shematsko predvidljivi. Dodaten kontrast pa se gradi med Washingtonovim performativnim angažmajem in njegovo zenovsko mirno odrsko držo, ki jo rahlo dodatno ritualizira pevka Patrice Quinn, a bolj kot z emancipatornimi parolami z visoko stopnjo neumorne gestikulacije.

Glavni marketinški označevalec Kamasijeve muzike je kozmični spiritualni jazz. Odrsko početje kalifornijskega nosilca scene pa je še precej drugega: je funk, je soul in je fusion, z ostalinami bopa in bigbandovskih trikov. Je rutiniran, suveren, do vsakega tona definiran zid zvoka. Je predstava debelega kosa glasbenega izročila črnih ZDA, odzvanja direktne reference na Stevieja Wonderja, Headhunterse ali Alice Coltrane. A ključno pri moči zenovskega udarca in mastnosti gruva ni virtuoznost ali frajersko obvladaštvo muzičistov, ampak medsebojno poznavanje, utečenost in marinacija. Kamasijev bend ni najemniška vojska, ampak druščina, ki je skupaj odraščala in se brusila v Los Angelesu.

Ekipa je končala s priredbo teme iz filma z Bruceom Leejem Pobesnele pesti in z jasno, črnopantersko repeticijo besed »ne bomo več zahtevali pravice, namesto tega si bomo vzeli povračilo«. O povračilu za karto po koncertu v gledališču Verdi ni razmišljal nihče.