Prince: The Originals

+ + + +

Kdo napiše tako očitno uspešnico, kot je Nothing Compares 2 U (ki je zaslovela v izvedbi Sinead O’Connor), in jo nato radodarno pokloni drugemu izvajalcu, ne da bi pretirano poudarjal svoje avtorske zasluge, včasih celo anonimno, pod skrivnimi psevdonimi. Princeov briljantni ustvarjalni um je bil tako poln izjemnih zamisli, da je avtor kot nekakšna dobrodelna tovarna hitičev radodarno razsipal svoje stvaritve in s tem v višave ponesel manj znane ustvarjalce, v katere je verjel. To, da je imel Prince nadnaravno sposobnost skladanja brezčasnih uspešnic, je popolnoma jasno. Tudi dejstvo, da je bil hiperproduktiven izvajalec, pisec in producent, je splošno znana resnica: ne le da je v življenju izdal skoraj štirideset dolgometražnih plošč, za sabo je pustil tisoče ur neizdanega gradiva, ki zdaj postopoma kaplja v javnost. Manj znano pa je, da je bil izjemno dejaven tudi kot ghostwriter.

Postumne izdaje so pri tako kultnih izvajalcih, kot je Prince, pa tudi sicer, izjemno občutljiva zadeva. Morda neizdano gradivo nikoli ni izšlo z razlogom, po avtorjevi smrti pa nadzor nad zapuščino prevzamejo založbe velikanke. Tem marsikdo očita, da neizdana dela velikih umov izkoriščajo za dobiček, kar pogosto drži, a odpiranja Princeovega arhiva se je založba lotila z občutkom in spoštovanjem do njegove dediščine. Lani je izdala album Piano & a Microphone, zbirko osnutkov Princeovih brezčasnih skladb, za katere je zamisli v domačem studiu ustvaril zgolj s klavirjem in vokalom, zdaj spomin na avtorja obuja s ploščo The Originals. Tudi to je posnel doma, a čeprav gre za demo posnetke, ti zvenijo kot dodelane studijske skladbe. Verjetno je k temu pripomoglo to, da je Prince obvladal tako rekoč vsako glasbilo, ki ga je prijel v roke.

Kompilacija razkriva izvirne izvedbe njegovih skladb, ki jih je na vrhuncu umetniške poti, v svojem najplodnejšem obdobju – med letoma 1981 in 1984 – namenil drugim izvajalcem. Med srečneži so denimo Stevie Nicks, Kenny Rogers in The Bangles ter številni Princeovi mladi varovanci (denimo Apollonia, The Family in Sheila E.), ki jih ni zgolj zalagal s skladbami in jim zagotavljal založniškega varstva, temveč je bil pravzaprav odgovoren za njihov obstoj na sceni, četudi ta ni trajal dolgo. Hkrati razkriva popolnoma nove razsežnosti njegovega plodnega ustvarjanja: pri svoji diskografski dejavnosti je bil v tem času izjemno konsistenten in z eklekticizmom ni pretiraval, ob poslušanju plošče The Originals pa postane jasno, da je imel v malem prstu več slogov glasbe, kot jih lahko preštejete na prste svojih rok: od razigranih synth-funk štiklcev prek pompoznih klavirskih balad vse do čudaške elektronike, ki zveni kot nekakšen nevrotičen proto techno.