Potovanje skozi preteklost

Kitarista – Lukas in Micah, sinova country zvezdnika Willieja Nelsona – sta se kar odbijala od odra. Kot da sta na trampolinu. Poskakovala sta in hotela ostati v zraku, lebdeti, se stegniti v distorzijski trans. Nedaleč od njiju je stal še en kitarist, ki prav tako kar ni vedel, kaj naj s kitaro, ki je itak izgledala kot podaljšek njegovega orgazmičnega, hedonističnega telesa. Zarasla se je vanj – tako kot so se bobni zarasli v bobnarja, kot so se tolkala zarasla v tolkalca in kot se je ta kvintet, ta kalifornijski bend, imenovan Promise of the Real, naravnost telepatsko zarasel v Neila Younga, ki je prejšnjo soboto žarel sredi odra v münchenski Olimpijski dvorani (Olympiahalle), ves napet, nemiren, maničen, razmršen in zgoščen, rocker pri štiriinsedemdesetih, obrnjen proti članom spremljevalnega benda, zlit in zbit z njimi, kot da brez njih ne more več živeti. In kot da hoče to, kar počne, početi do konca svojega življenja. In kot da hoče to početi tudi po koncu svojega življenja.

Dionizično so se lepili drug na drugega: veliki Neil Young, ki je v zadnjih petih letih posnel sedem albumov, kar ni mogel verjeti, da je pri štiriinsedemdesetih še vedno tam, na odru, in da – pred polno dvorano, pred evforično publiko – še vedno žge rokenrol, brata Nelson in preostali trije člani benda Promise of the Real, sami mladi junci (stari približno toliko, kot je bil star on, ko je napisal štikel Old Man), pa kar niso mogli verjeti, da so tam, na tistem odru, z njim, velikim Neilom Youngom. Vsi skupaj so izgledali in zveneli kot ljudje, ki so se jim izpolnile sanje, kot ljudje, ki imajo ves čas tega sveta, kot ljudje, ki so si izmislili trans, kot ljudje, ki so pravkar izumili rokenrol in ga skušajo – še preden bi ga lahko drugi pokvarili in izpraznili – zategniti do ekstatične skrajnosti, do popolnega viharja. Izgledali so kot epigram, ki hoče začeti novo dobo. Še malo, pa bi se prelevili v spomenike, skulpture iz zvoka. Zvočni zid, ki so ga ustvarili, bi preglasil karnevalsko oko zgodovine, odbil Trumpa in zadržal apokalipso.

Rockin’ in the Free World

Žgali so štikel Rockin’ in the Free World, ki je zvenel kot čudovito surova, briljantno orkestrirana vstaja. Young ga je napisal leta 1989, v času, ko je padal Berlinski zid in ko je bilo že jasno, da bo njegova turneja po Sovjetski zvezi – ali pa po Bližnjem vzhodu (odvisno od tega, koga vprašate) – odpadla, tako da je menda Frank »Poncho« Sampedro, kitarist njegovega spremljevalnega benda Crazy Horse, resignirano dahnil: »Še naprej bomo morali igrati le v svobodnem svetu.«

Toda štikel Rockin’ in the Free World ni bil kritika komunizma, kot bi pričakovali, temveč kritika Reaganove Amerike, ki ji je novi predsednik, Reaganov naslednik George H. W. Bush, obljubil, da jo bo prelevil v »neskončni sen« in »tisoč svetlobnih točk« (na nebu, se razume). Young vidi nekaj povsem drugega: Ameriko, ki dela ozonsko luknjo, matere, ki se fiksajo, otroke, ki obtičijo na cesti, pa brezdomce, veleblagovnice, straniščni papir, bencin, »prijaznejše, nežnejše brzostrelke« in ljudi, ki »spijo v čevljih« in ki »sovražijo svoje življenje«. Svobodni svet je postal perverzija svobode.

Štikel Rockin’ in the Free World, ki ga je Michael Moore – ne brez razloga – postavil v odjavno špico dokuja Fahrenheit 11/9, v katerem ugotavlja, pri kateri temperaturi gorita demokracija in svoboda, je bil odločno, energično, jedrnato, glasno, pedagoško svarilo vzhodnim Evropejcem, ki so se tedaj – ozaljšani s sesedanjem Berlinskega zidu in poetičnimi konsekvencami politike – ravno odpravljali v svobodo: pazite se svobode! Razslojila vas bo! Diskriminirala! Histerizirala! Sterilizirala! Infantilizirala! Fašizirala! Naredila vas bo nestrpne in fobične! Vsilila vam bo neenakost in nove hierarhije!

Bolj ko sem gledal in poslušal Neila Younga, bolj sem imel občutek, da je štikel Rockin’ in the Free World zato tako baročno, tako briljantno, tako brezmejno zakompliciral, da bi lahko Trumpu rekel: glej, kurčeglavec, tega ne boš nikoli imel!

»Keep on rockin’ in the free world,

Keep on rockin’ in the free world,

Keep on rockin’ in the free world,

Keep on rockin’ in the free world.«

Zdaj, v času Trumpa, je Youngovo svarilo še toliko tehtnejše. Zato so Young in spremljevalci štikel Rockin’ in the Free World orgiastično prižigali in ugašali, ga ustavljali, poganjali in znova ustavljali – in ustavljali so ga do umiritve in skoraj popolne tišine, da bi ga lahko že v naslednjem trenutku pognali naprej, v stampedo.

Ne, nikoli niso vedeli, kdaj so sredi štikla – in kako se bo končal.

To je bil njihov fuk z zgodovino. Trajal je dobrih osem minut. Lahko bi trajal uro ali dve.

In zdelo se je, kot da hoče Young na vsak način preglasiti Trumpa, ki ne le da zgodovino razume fonetično, ampak štikel Rockin’ in the Free World vrti na svojih predvolilnih shodih. Prvič ga je zavrtel leta 2015, ko je lansiral kampanjo. In zdaj ga vrti kot svojo himno, Young pa mu te zlorabe ne more preprečiti.

Keep on rockin’ in the free world!

Zakonodaja je na Trumpovi strani. No, na Trumpovi strani so luknje v zakonodaji.

Keep on rockin’ in the free world!

Young, ki se ima za libertarca in ki je v predsedniški kampanji leta 2016 podprl Bernieja Sandersa, socialista, ga je celo javno pozval, naj neha vrteti njegov štikel, pa ni pomagalo.

Keep on rockin’ in the free world!

Trump ga je v seriji tvitov razglasil za »totalnega hinavca«, češ da se je pred leti fotografiral z njim, ko ga je snubil, naj investira v Pono, glasbeno platformo, ki jo razvija.

Keep on rockin’ in the free world!

Trump je reviji Rolling Stone leta 2008 razlagal, da je največji fen Neila Younga, da je bil na številnih njegovih koncertih in da je pevec z unikatnim, perfektnim glasom, ki se ni nikoli spremenil, toda ko so malce podrezali vanj, ni znal navesti niti enega njegovega štikla.

Keep on rockin’ in the free world!

Toda Trump – dickhead, kot ga imenuje Young (da »nima jajc«, je lani dodal v članku na portalu Daily Beast) – ne razume ironije tega štikla, kritike trumpovskih izprijenosti, med katere sodi tudi zanikanje podnebnih sprememb. Ne pozabite: Trump je trdil, da so podnebne spremembe le kitajska fabrikacija, Kalifornija pa je medtem gorela, gorela in gorela, z eno izmed Youngovih hiš vred.

Tako kot Trump štikel Rockin’ in the Free World vrti kot afirmacijo svoje politike, je Ronald Reagan leta 1984 kot afirmacijo svoje politike vrtel Springsteenov štikel Born in the USA. Da bi bila mera polna, je celo obljubil, da bo izpolnil vse sanje, ki živijo v Springsteenovih štiklih. Oba, Reagana in Trumpa, je v Belo hišo pripeljal slogan: »Naredimo Ameriko spet veliko!« Bolj ko sem gledal in poslušal Neila Younga, bolj sem imel občutek, da je štikel Rockin’ in the Free World zato tako baročno, tako vrtoglavo, tako briljantno, tako brezmejno in tako neposnemljivo zakompliciral, da bi lahko Trumpu rekel: glej, kurčeglavec, tega ne boš nikoli imel!

Trump ni naključje, temveč produkt dolge dirke navzdol – neoliberalne dirke, ki je tistim spodaj vsilila občutek, da so sami krivi, da so spodaj, da so torej sami krivi, da so revni, brezposelni in brezpravni. Kot potepuh, ki se mu v štiklu Fuckin’ Up zdi, da vedno in vsakič vse zajebe. Nič mu ne pomaga. Niti »jekleno srce«. Zato se tudi nenehno sprašuje: »Why do I keep fuckin’ up?« Young in njegovi so kitarski zvok pri štiklu Fuckin’ Up stopnjevali do tako strašne in nepojmljive zgostitve, da je zvenel kot ultimativni soundtrack črne luknje – kot materija, ki s hurikansko hitrostjo kroži okrog črne luknje, kot “horizont dogodkov”, okrog katerega divjajo, blaznijo in se vrtinčijo delci, ki hočejo prehiteti svetlobo in ki jih črna luknja ne požre. Požre pa svetlobo – in čas. Ko sem gledal Younga & the gang, sem si rekel: koliko stopinj Celzija pa je tamle? Zakaj vsi skupaj ne zgorijo? Ali sploh še obstajajo?

(Sweet Home) Alabama

Zakaj je Trump »posvojil« štikel Rockin’ in the Free World? Oh, verjetno zato, ker se mu je zdelo, da zveni kot štikel Born in the USA.

In tu je trik: štikel Born in the USA je bil za Reaganovo Ameriko to, kar je bil desetletje prej za Alabamo štikel Sweet Home Alabama (»kjer je nebo modro« ipd.), ki ga je bend Lynyrd Skynyrd leta 1974 posnel kot odgovor na protestna štikla Southern Man (1970) in Alabama (1972), v katerih je Neil Young napadel ameriški jug, češ da se noče in noče spremeniti, tako da še naprej ostaja rasističen. »Kako dolgo še, kako dolgo še?«

V štiklu Southern Man je opozoril, da belci na jugu še vedno zažigajo križe in da se še vedno šopirijo v velikih belih palačah, ki so nastale na plečih in hrbtih črncev, brezpravne, suženjske delovne sile na bombažnih poljih. »Južnjak, kdaj jih boš poplačal?« Točno, pozval je k izplačilu reparacij. Demokrati – demokratski predsedniški kandidati – šele zdaj, nekaj desetletij kasneje, sramežljivo in zelo previdno stokajo, da bi bilo nemara smiselno, če bi črncem vendarle izplačali reparacije – za suženjstvo, trpljenje, ponižanje, gradnjo Amerike.

Kar bo težko: v Beli hiši je človek, ki že leta in desetletja maha z rasistično retoriko in ki hoče narediti Ameriko spet belsko. V času, ko je Neil Young napisal Alabamo, v kateri je poudarjal, da ima Alabama »na ramenih težko breme« (breme suženjstva), ki ji »lomi hrbtenico«, je bil guverner Alabame George Wallace, totalni in brezobzirni rasist, ki je nasprotoval rasni desegregaciji in ki je hotel, da bi bilo v Alabami še naprej vse tako kot v filmu V vrtincu. Alabamo je hotel narediti spet veliko. Njegov bojni slogan ni puščal nobenega dvoma: »Segregacija zdaj, segregacija jutri, segregacija za vedno!« Vse drugo je imel za tiranijo.

Ko so ga vprašali, zakaj tako maha z rasizmom, je odvrnil, da zato, ker ob tem začnejo množice kar cepetati od veselja. Ugotovil je to, kar je ugotovil Trump. In kar je ugotovil tudi Buffalo Bill v Altmanovem antivesternu Buffalo Bill in Indijanci: »Resnica je tisto, kar je deležno največjega aplavza.«

Postavil se je celo pred vhod na univerzo v Tuscaloosi in prvima črnskima študentoma, Vivian Malone in Jamesu Hoodu, fizično preprečil, da bi vstopila. Malce kasneje se je postavil še pred vhode v alabamske osnovne šole in fizično preprečil, da bi vanje vstopili prvi črnski šolarji. »Če se bo kakšen anarhist ulegel pred moj avto, potem bo to zadnji avto, ki ga bo videl!«

Neila Younga bi zbil. Nič ekstremnega mu ni bilo tuje. Bil je zunaj glavnega toka, razglašali so ga za nevarnega, ga marginalizirali, a je kljub temu vedno znova kandidiral za ameriškega predsednika (1964, 1968, 1972). Njegov populizem je zažigal. Podprle so ga belske, rasistične, neonacistične organizacije. Demokrati ga niso mogli ustaviti. Petnajstega maja 1972 ga je na predvolilnem shodu v Marylandu ustavila šele krogla atentatorja, Arthurja Bremerja. Ni sicer umrl, toda ostal je hrom.

Zakaj ga je Bremer ustrelil? Ne, ni ga zanimala politika, ni bil aktivist ali antifašistični protestnik, le slaven je hotel biti. Slavnejši od Georgea Wallacea. V svojem dnevniku je zapisal: »Hej, svet! Pridi! Rad bi govoril s tabo!« Populist. Rekel je vse, kar bi lahko poželo aplavz. Kot Trump, ki je ponotranjil oba, Georgea Wallacea in njegovega atentatorja.

Young je kronist kaosa – nasilja, vojn, pokolov, represije, nestrpnosti, rasizma. »Zavrzite svoje sovraštvo, zavrzite svoje sovraštvo, zavrzite svoje orožje, zavrzite svoje orožje«.

Bend Lynyrd Skynyrd, katerega člane je guverner Wallace razglasil za častne podpolkovnike v državni milici, v štiklu Sweet Home Alabama ni pel le, da je »stari Neil ponižal jug« in da »naj si zapomni, da ga na jugu prav nič ne potrebujejo« (še toliko bolj, ker je tujec, Kanadčan), temveč tudi, da v Birminghamu – prestolnici Alabame – »ljubijo svojega guvernerja« (in da se ne menijo za afero Watergate), zato ne preseneča, da so si štikel Sweet Home Alabama prisvojili rasisti, nativisti, nacionalisti, neonacisti in patriotski ekstremisti, pa četudi je Ronnie Van Zant, karizmatični pevec tega benda, soavtor štikla in samozvani »južnjaški upornik«, trdil, da je fen Neila Younga (na ovitku albuma Street Survivors ga vidite v majici z napisom Tonight’s the Night, ki je tudi naslov Youngovega albuma), da je šlo le za štos (pokažimo, da vsi južnjaki niso rasisti, kot to pravi »stari Neil«, ki je »postrelil vse race, da bi ubil eno ali dve«) in da je tisti »Fuj, fuj, fuj« (»boo! boo! boo!«), ki sledi verzu o alabamski ljubezni do guvernerja Wallacea, meril prav na samega Wallacea ( jebi se, Wallace! jebite se, rasisti!), verz o aferi Watergate, za katero se jug ne meni, pa naj bi meril na dvoličnost severa, ki ima sam dovolj velikih problemov, a jih ne opazi (opazi pa vse probleme na jugu).

Skynyrdi so hoteli pokazati, da niso rasisti, toda na koncertih so se mačistično obdajali s konfederacijskimi (rasističnimi) simboli, recimo s konfederacijsko zastavo, kar so imeli mnogi za znak, da tiste mračne – rasistične – preteklosti, o kateri je pel Neil Young, še vedno niso prebavili. Kdo ve, morda pa je bil to le znak, da so bili voljni storiti vse, kar bi lahko pritegnilo pozornost in poželo aplavz.

Like a Hurricane

Neil Young v avtobiografiji Waging Heavy Peace pravi, da si je zaslužil štikel Sweet Home Alabama, saj je v štiklih Alabama in Southern Man preveč posploševal in »nepremišljeno« stereotipiziral, zato ne preseneča, da je leta 1977, ko so v letalski nesreči umrli trije Skynyrdi, z Ronniejem Van Zantom vred, na dobrodelnem koncertu v Miamiju štikla Alabama in Sweet Home Alabama zlil v venček (refren Alabame je zamenjal z refrenom štikla Sweet Home Alabama).

Alabame potem dolgo ni izvajal.

Pa je prišel Trump. Pa je prišel njegov slogan »Naredimo Ameriko spet veliko«. Pa so prišli rasisti, neonacisti in klanovci. Pa je prišel Charlottesville. Pa je prišlo glorificiranje konfederacijskih simbolov, konfederacijskih spomenikov in konfederacijskih junakov. In še alabamski guverner je uzakonil prepoved abortusa. Ja, čas je bil za vrnitev Alabame.

In res, Young jo je ponovno izvajal, tudi na koncertih v Nemčiji, še malo pred münchenskim, v Dresdnu, kjer je bilo leta 2014 ustanovljeno nativistično, rasistično gibanje Pegida (alias Domoljubni Evropejci proti islamizaciji Zahoda), toda v Münchnu, mestu Hitlerjevega puča, ga je izpustil. Je pa za obsodbo rasizma – in fašistoidnega, rasističnega populizma, ki stresa Nemčijo in Evropo – poskrbel z balado Cortez The Killer, ki nas vedno znova katarzično opozori, da je rasizem, s katerim so španski konkvistadorji oropali in zasužnjili Azteke, še vedno živ, le da zdaj – v neoliberalni preobleki – pleni druge »Azteke«. Youngu ni mogel nihče reči, da posplošuje ali stereotipizira.

Nič hudega, če se vam zdi kaj od tega protislovno: ni emocij brez protislovij. In Neil Young je zelo, zelo emocionalen, toda nekaj skoraj brechtovskega je v njegovih emocijah – emocije, ki prežemajo njegove štikle, človeka silijo, da začne misliti, da začne ukrepati, da se angažira, da se vrne v zgodovino.

Young je kronist kaosa – nasilja, vojn, pokolov, represije, nestrpnosti, rasizma. »Zavrzite svoje sovraštvo, zavrzite svoje sovraštvo, zavrzite svoje orožje, zavrzite svoje orožje,« je ponavljal v štiklu Throw Your Hatred Down, tako hitrem, da ne moreš izstopiti, in tako strastnem, da bi prekričal še tako kričav in krvav televizor. Sočutje zna res lucidno in lirično preleviti v jezo – in stališče. In ja, publiki zna res lepo povedati, kaj naj čuti.

Kot bi rekel Brecht: »Umetnost mora izbrati.« In res, Young je agitiral proti Bushevi iraški vojni (poglejte doku CSNY Deja Vu, ki ga je posnel), proti izrivanju staroselcev (protestiral je pri Standing Rocku, na sveti zemlji Siouxov, ki jo je Trump prepustil naftovodu), proti industriji fosilnih goriv (preprečil je, da bi njegov koncert v londonskem Hyde Parku sponzorirala banka Barclays, ki kreditira industrijo fosilnih goriv), proti bankam in korporacijam, ki so »too big to fail, too rich for jail« (poslušajte album The Monsanto Years), proti revščini (zavrtite si kdaj Revolution Blues), proti malemu Bushu (naslov štikla Let’s Impeach the President pove vse).

Štikel Ohio je leta 1970 napisal v petnajstih minutah – takoj zatem, ko je videl fotografije pokola, ki so ga na državni univerzi Kent nad študenti, neoboroženimi civilisti, zagrešili nacionalni gardisti. Štikel Mr. Soul, svojo verzijo Fausta, s katero je začel münchenski koncert, je leta 1967 napisal v petih minutah – po epileptičnem napadu, ki ga je doživel na odru (ljudje so itak mislili, da je to del predstave). Cinnamon Girl, garažni grunge o »cimetovem dekletu«, s katerim bi lahko preživel vse življenje, pa je napisal v enem popoldnevu – skupaj s štikloma Down by the River in Cowgirl in the Sand! In napisal jih je hudo bolan, z visoko vročino skoraj 40 stopinj, v krču. V transu. Mislil je, da bo umrl.

»Ko zbolim in dobim vročino, zlahka pišem. Vse se odpre. Zavore popustijo.« Krč gre, umetnost pa ostane. Reči, ki trajajo, se vedno rodijo v krču, stresu, napetosti, tesnobi, grozi, strahu, blaznosti, agoniji, kaosu, viharju – v trenutkih, ko misliš, da boš umrl. In Neil Young verjetno bi umrl, če teh štiklov ne bi napisal.

Jasno, Cinnamon Girl je zapel tudi v Olimpijski dvorani. Verjetnost, da je ne bo, je bila izredno majhna. Vedno jo namreč zapoje. In še vedno jo zapoje tako elokventno in eruptivno, kot da bi lahko z njo – s »cimetovim dekletom«, ki ga prižgejo sanje in ugasne jutro – preživel vse življenje. Pa četudi le v sanjah. Ne podcenjujte sanj, hoče reči Young – najbolj nas prebudijo!

Walter Benjamin je opozoril, da se ne moremo še enkrat naučiti hoditi in govoriti, da pa lahko o tem sanjamo – Young nas prepričuje, da lahko o tem, kako smo se zaljubili, le sanjamo. Res, slišati bi morali Harvest Moon. Ali Cinnamon Girl. Ali Lotta Love. Ali Winterlong. Ali I’ve Been Waiting for You. Ali pa Like a Hurricane, ljubezensko klasiko, v kateri ni jasno, kdo je »le sen«, ona, ki je kot hurikan, ali on, ki ga ta hurikan odpihne. Young v tem štiklu emocije prelevi v jezo, odigral pa ga je tako, kot da se dogaja zdajle – in nikoli več. To je bil drugi, zadnji bis.

Powderfinger

Ne, Alabame v Olimpijski dvorani ni izvedel (bi jo v Alabami?), je pa izvedel štikel Walk On, ki velja za njegov odgovor na štikel Sweet Home Alabama (»Slišim, da me nekateri ogovarjajo, omenjajo moje ime, si ga podajajo«), pa tudi štikel Powderfinger, neverjetno kinetično, vedno znova šokantno balado, ki se vali kot jedka, nerazkužena, neprespana noč zgodovine in ki naj bi jo bil izvirno napisal prav za bend Lynyrd Skynyrd. Ta naj bi jo bil tik pred smrtjo – tik pred strmoglavljenjem letala – celo posnel, kar pa je menda le urbana legenda, nič večja in nič manjša od zgodbic, da je Young na pogrebu nosil Van Zantovo krsto, da so Van Zanta pokopali v Youngovi majici (Tonight’s the Night) in da so ga feni kasneje skrivaj izkopali, da bi preverili, ali je to res.

Kurt Cobain, frontman Nirvane, je leta 1994 raje izgorel. V poslovilnem pismu je citiral Younga: »Bolje je izgoreti kot pa oveneti.« In Young se je menda ravno odpravljal k njemu, da bi ga potegnil iz brezna, v katero je padel.

Powderfinger, ki ga je Young napisal leta 1975 in posnel šele leta 1979, v letu Coppolove Apokalipse zdaj, zveni prav kot izgubljeni soundtrack Apokalipse zdaj, saj bi se, kot je pred 40 leti v reviji Rolling Stone namignil Paul Nelson, 22-letni mladenič, osamljeni, nemočni, naivni outsider, ki pripoveduje zgodbo o tem, kako so ga – policaji z »bele barke« – ustrelili in ubili ( ja, narator je – tako kot v Wilderjevi noir klasiki Bulvar somraka – truplo!), zelo lepo podal tistemu slovitemu prizoru, v katerem ameriški helikopterji napadejo in demolirajo osamljeno, nemočno vietnamsko vasico, le da gre tu, v Youngovem štiklu, čistem nasprotju smrtne tišine, za – verjetno – južnjaško »svobodnjaško« družino, ki sredi divjine, v libertarni svobodi, daleč od ponorelega sveta (in zakonov, davkov ipd.), skrivaj in gverilsko kuha žganje (ali pa goji marihuano, kdo ve), dokler je ne doseže strašna roka represije, ki poskrbi, da se pred mladeničevimi očmi »stemni« in da njegov »obraz pljuskne po nebu«.

Svoboda ali smrt! Je Neil Young z enim očesom gledal Chaplinove Moderne čase – ali stare jugoslovanske partizanske epopeje? Kaj točno se zgodi v Powderfingerju, ni jasno, saj je skrivnosten in dvoumen – kot številni Youngovi štikli. Hej, kdo je Cinnamon Girl? Kar bi rekli, bi bilo tako nepreverljivo kot prihodnost. Je My My Hey Hey (Out Of The Blue) himna Sex Pistolsem ali Elvisu Presleyju? In ja, ko je pel Winterlong, verjetno nisem bil edini, ki se je spraševal: je Winterlong – ta »iluzija« – ženska ali kokain? In dvomim, da bi izvedeli, kaj zares pomeni fraza »between the lines of age«, če bi štikel Words (Between the Lines of Age) – tako kot v filmu Journey Through The Past, ki ga je Young, skrit za psevdonimom Bernard Shakey, režiral leta 1973 – trajal 16 minut in pol. Koga briga? Vprašanja po navadi itak preživijo odgovore.

Sploh pa, vsak Youngov verz si lahko predstavljate kot nepričakovano vizualno priložnost z linki sem in tja – kot epsko priložnost, da se stvari vidijo na novo. Ko iz njih odstraniš vsa protislovja, vse paradokse, vse konflikte, vse aporije, vse šoke in vse frivolnosti, ne izgledajo več kot slike, ki so nekaj videle.

Neil Young je hotel pač zapolniti praznino, ki je zevala med Rolling Stonesi in Bobom Dylanom – z vsemi dylanovskimi zastranitvami, elipsami, misticizmi, anahronizmi, iluminacijami, revolti, mesijanizmi, mizantropizmi, non sequiturji in dvoumnostmi vred. In ko smo že ravno pri dvoumnostih: ko je pel Harvest Moon, eterični, delikatni hommage utopičnim trenutkom in rečem, ki trajajo, akustični štikel o zaljubljenem parčku, ki nežno pleše v mesečini (»Polna luna vstaja ... veva, kje je glasba ... pojdiva ven in začutiva noč«), nisem vedel, koga naj si predstavljam v plesnem objemu v tisti mesečini – Neila Younga in njegovo nekdanjo soprogo Pegi Young, »neznano legendo«, ki ji je napisal ta štikel (z njo je preživel 36 let, letos januarja pa je umrla), Neila Younga in njegovo zdajšnjo soprogo, igralko, aktivistko in večkrat aretirano protestnico Daryl Hannah (ki ga je – kot nekakšno fantazijsko kombinacijo Clinta Eastwooda in Johnnyja Casha – režirala v eksperimentalnem, distopičnem rock vesternu Paradox, himni starim oblekam, starim pesmim, starim tehnologijam), ali pa Johna Krasinskega in Emily Blunt, ki v postapokaliptičnem Tihem mestu ob zvokih tega štikla v popolni, romantični tišini – vsak s svojo slušalko v ušesu – nežno plešeta?

A ko je zagrmel Powderfinger, je Olimpijska dvorana izgledala kot kino: mi smo sedeli v mraku, oder pa se je prelevil v »platno«, na katerem so Neil Young in spremljevalci zaigrali tako ekspresivno verzijo Powderfingerja, da je bila »videti« kot projekcija filma. Kdor ni slišal – okej, »videl« – te električne izvedbe Powderfingerja, je zamudil film leta. Neil Young ga je odpel tako, kot da se zaveda, da ga ne bi bilo brez štikla Sweet Home Alabama in da štikla Sweet Home Alabama ne bi bilo brez Alabame.

Čarobni dotik

A če hočete, lahko v Powderfingerju vidite tudi alegorijo rockerja, ki prehitro umre – divje, ekscesno, dekadentno življenje ga ubije. Pri dvaindvajsetih. »Izgine tako mlad, pa toliko bi še naredil.«

Od rockerjev se je izvirno, tam v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, pričakovalo, da ne bodo trajali, da bodo torej bodisi hitro umrli (overdose, nesreča, samomor) ali pa oveneli, odmrli, izginili. Nepojmljivo je bilo, da bi bil kdo rocker pri štiridesetih ali petdesetih, kaj šele pri sedemdesetih, da ne rečem štiriinsedemdesetih.

Lester Bangs, sloviti rock kritik, je bil leta 1973 zgrožen nad tem, da Rolling Stonesi še obstajajo – Mick Jagger in Keith Richards sta se mu zdela »stara«, »senilna« in »ponošena«, četudi sta dopolnila šele 30 let.

Bend The Band je imel leta 1976 poslovilni koncert – Rick Danko, Richard Manuel, Robbie Robertson et consortes so bili preveč izčrpani in prestari, da bi nadaljevali. »To je jebeno nemogoč način življenja,« je panično dahnil Robertson. Star je bil triintrideset let. Kot Danko. In Manuel.

Na njihovem poslovilnem koncertu v San Franciscu je nastopil tudi Neil Young, odpel dva štikla, Helpless in Four Strong Winds, a izgledal res helpless – nebogljeno, slabo, obupno, zadeto, kot da bo zdaj zdaj bodisi overdoziral ali pa izgorel. Kdor ga je videl v dokumentarcu Zadnji valček, ki ga je moral Martin Scorsese premontirati, da bi skril kokain, ki mu visi z nosa, si je rekel: ta ne bo več dolgo! A po drugi strani: star je bil »že« enaintrideset let. Za Bangsa je bil mrtev.

»Bolje je izgoreti, kot pa oveneti,« je pel v štiklu Hey Hey, My My (Into The Black), ki ga je posnel dve leti kasneje, pri triintridesetih, verjetno prepričan, da bo prej izgorel, kot ovenel. Kurt Cobain, frontman Nirvane, je leta 1994 raje izgorel. V poslovilnem pismu je citiral Younga: »Bolje je izgoreti kot pa oveneti.« In Young se je menda ravno odpravljal k njemu, da bi ga – s pogovorom, izkušnjami, »čarobnim dotikom« – potegnil iz brezna, v katero je padel. Ker pa je prišel prepozno in Cobaina ni mogel več prepričati, da bi si premislil, mu je preostalo le, da je posnel štikel Change Your Mind, ki ga je odpel tudi v Olimpijski dvorani in ki ne pušča nobenega dvoma, da lahko rockerja, ki potone, reši le »čarobni dotik« nekoga, ki ga ima rad.

Neil Young – transcendentalni tenor, ljubljenec punkerjev in grungerjev, odkritje vsake nove generacije – bi ga s svojo kombinacijo Šeherezade, volje do volje in nostalgije po nostalgiji verjetno res rešil, če bi prišel pravočasno, saj ve, kako se to počne: kot vidimo, ni ne izgorel ne ovenel. Kariero je začel sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja – in še vedno je tu. Donald Trump je imel prav: Youngov glas se – v nasprotju z Dylanovim – ni prav nič spremenil. Še vedno je unikaten – mehak, precizen, previsok, bistven, zgodovinski.

Neil Young je zelo, zelo emocionalen, emocije, ki prežemajo njegove štikle, človeka silijo, da začne misliti, da začne ukrepati, da se angažira, da se vrne v zgodovino.

Preživel je vse: otroško paralizo, ločitev staršev, barvno slepoto, epilepsijo, dilantin, svoj »previsoki« glas (»Vrni se k instrumentalu,« mu je vpila publika), superskupine (Buffalo Springfield, Crosby, Stills, Nash & Young), losangeleški Laurel Canyon (»zavetišče frikov«), ilegalno bivanje v Ameriki, hedonizem, travo, kokain, sinovo cerebralno paralizo, možgansko anevrizmo (2005), rokenrol narcizem, zbirke igrač in vlakcev, flote butičnih avtov (à la buick skylark, letnik ‘53), psihedelične fantazije o koncu sveta, stalne menjave slogov in spremljevalnih bendov, osemdeseta, zateženo eksperimentiranje, MTV, mesijanske popadke (njegov PureTone bo zamenjal iPod!), izgubo »stare črne« (kitare), požig »Pocahontasa«, avtobusa, s katerim je potoval na turnejah (njegove »posmrtne ostanke« je pokopal na svojem ranču pri La Hondi), Woodstock (ni se pustil posneti), Carrie Snodgress, Heart of Gold (svoj edini »no. 1 single«), prepričanje, da je »moderni Shakespeare«, hitro slavo, zvezdniške ekscentričnosti, vse spremembe, osmrtnico (25. avgusta 2012) in Spotify, tako da zdaj na portalu Neil Young Archives ponuja dostop do svojega kompletnega opusa. Za 1,99 dolarja na mesec.

Ko je tisto soboto v Olimpijski dvorani pred množico 20-, 30-, 40-, 50-, 60-, 70-, 80-letnih fenov norel in blaznel in žgal in pel o času, ki se je prepolovil (Winterlong), starcu z obrazom mladeniča (Mansion On The Hill), »besedah med starostnimi gubami« (Words (Between the Lines of Age) in posledicah slave (Mr. Soul), se je zdelo, da je prišel po »čarobni dotik« nekoga, ki ga ima rad, po »čarobni dotik«, ki mu šepeta »Change Your Mind«, po »čarobni dotik«, ki ga objema, varuje, obnavlja in pomirja, po »čarobni dotik«, brez katerega ne sme miniti niti dan, po »čarobni dotik«, zaradi katerega si potem vedno premisli. In se vrne. In vztraja na svoji neskončni turneji, na svojem eksorcističnem potovanju skozi preteklost.

Nima pojma, koliko mu je še ostalo. A kdo pa to sploh ve?