Blood Orange: Angel’s Pulse

+ + +

Dev Hynes je eden tistih, s katerimi so se v pop kulturo vrnila osemdeseta leta, še preden so vse zasluge za to pripisali seriji Stranger Things. Z najbolj znanim projektom Blood Orange od leta 2011 ulice zalaga z muziko, ki sicer meša, upogiba in kombinira različne glasbene idiome, v kolektivno pa se je najbolj vtisnil s šumečimi r & b-baladami, ki stavijo na trike popa izpred tridesetih let.

Nekateri vedeži mu pripisujejo glavne zasluge za uspeh prelomne male plošče True, pri kateri je bil soavtor vseh posnetkov in s katero je pevki Solange uspel ključni preboj na sceno alt r & b-ja in novega soula. Izvajalka je sicer twitteraško jedrnato ta poveličevanja razglasila za pretiravanje, vendar s tem ni preprečila trenda, zaradi katerega je Hynes postal »go to guy« za (bodoče) zvezde, ki so si poželele njegovega žlahtnega štiha osemdesetih let. Tako je pisal in skladal za pestro druščino izvajalcev, kot so Nelly Furtado, Carly Rae Jepsen, FKA Twigs, Sky Ferreira in Theophilus London.

Najemniškega produciranja za druge sicer nima za prijetno opravilo. Precej raje dela zase, četudi najpogosteje kolektivno, z različnimi kolegicami in kolegi. Pravi, da se mu zdi ustvarjanje muzike izjemno preprosto. Da lahko ustvarja kjerkoli. Tako je njegov zadnji album Negro Swan nastajal med turnejo, v hotelskih sobah in airbnbjih. Nepisano pravilo je bilo, da je imel s seboj samo prenosni disk, rezerviral je lokalni studio in potem igral, tapkal, programiral ..., kar je bilo v danem prostoru pač na voljo.

Angel’s Pulse ni pravi album, ampak sledeči mikstejp in epilog plošče Negro Swan. Je spet hkrati zelo osebno, avtorsko in kolektivno delo, saj kljub naboru kupa sodelavcev – od synthpopovskega mehčalca Tora Y Moija do pevke Tinashe in venezuelskega wunderkinda produkcije Arce – material zveni prepoznavno retro melanholično. Čeprav Hynes trdi, da je vanj vložil prav toliko truda in časa, kot če bi pripravljal pravo ploščo, se je težko otresti občutka, da gre za ostaline, za posnetke in ideje, ki so nastajali pri snemanju lanskega projekta. Žanrska razmetanost in zvočnokolažne tendence sicer niso manjkale niti na »pravih« Hynesovih albumih, tako da uradni status mikstejpa očitno potrdijo abruptni konci posnetkov vsaj kakšno minuto pred tem, ko bi konec pričakovali tudi sami. Z nizanjem precej kratkih utrinkov Angel’s Pulse povzema format hiphoperskih bittejpov, kar spet ni presenečenje, saj je newyorški narekovalec trendov že večkrat omenil J Dillo kot enega ključnih vplivov.

Angel’s Pulse je tako nekakšna lahkotnejša žanrska nametanka skic, ki se ne šibi pod težo albumovskih pričakovanj ali (pretencioznega) izumljanja nujnih spremljajočih konceptov. Ne trudi se z jasnim statementom ali (zvočno) sklenjenostjo. A ravno zato ima tudi omejen domet.