Zabavno drvenje v pogubo

Svet je v plamenih. Če še ni, bo čez nekaj desetletij, ko posamezna območja na planetu zaradi globalnega segrevanja ne bodo več primerna za življenje ali se bomo zadušili v plastiki ali nas bo nadvladala in uničila umetna inteligenca ali pa se bomo zaradi naraščajočih družbenih razlik pobili med seboj. Živimo v času nevarnosti okoljske katastrofe, ponovnega vzpona fašizma, omejevanja težko priborjenih ženskih pravic, nebrzdane jeze, ki poraja nasilje, in nenadzorovanih migracij; času, v katerem si človek težko privošči, da ne bi bil angažiran – in tega se dobro zavedajo tudi mladi. Samo pomislimo na Greto Thunberg in gibanje Petki za prihodnost po vsem svetu, množične proteste mladih Američanov, ki so lani po številnih strelskih napadih odločno zahtevali nadzor nad orožjem, pa Czarny protest na Poljskem, kjer je šlo zaradi načrtov poljske vlade o popolni prepovedi splava na ulice tudi veliko mladih žensk.

Toda nekateri ne gredo na ulice, ampak se skušajo naraščajoče tesnobe ob očitno bližajočem se koncu sveta otresti z umetniškim ustvarjanjem, ki je zdaj ravno tako v nehvaležnem položaju. Umetniki – ne samo mladi – še nikoli doslej niso bili tako poklicani, da delujejo družbeno odgovorno, so kritični in se borijo za pravičnost.

Dekadenca ob skorajšnjem koncu

Ampak ... Kaj pa, če tega nočejo? Kaj če vsi v resnici niso tako tesnobni, ker se bo vlak, v katerem se vsi skupaj peljemo proti neizogibnemu koncu, vsak čas iztiril, temveč se v tem kaotičnem svetu brez kompasa pravzaprav počutijo sorazmerno udobno – našli so interesne skupine, v katerih so varno zabubljeni, to – in ne panike, povezane na primer z migracijami in globalnim segrevanjem – pa prelivajo tudi v umetnost, katere prvenstveni namen po njihovem ni, da je angažirana, ampak da je seksi. Morda se sliši sebično ali eskapistično, vendar so tudi takšna umetniška dela enako legitimna: na to poskuša opozoriti razstava Kljub vsemu seksi, ki so jo pravkar odprli v mariborskem UGM Studiu in bo na ogled do 21. septembra. Na njej se predstavlja pet umetnikov: Dan Adlešič, Andrej Škufca, Jure Kastelic, Zuzanna Czebatul in Botond Keresztesi, kurator razstave Jure Kirbiš pa je pri snovanju koncepta izhajal iz besed režiserja Jerneja Lorencija, ki je na vprašanje, ali je njegova priredba Witkiewiczeve Ponorele lokomotive metafora ponorelega sveta, v katerem živimo, odgovoril: »Ja, ampak hkrati je v tej norosti lahko človek malo seksi. In je lahko živ. In je lahko ustvarjalno nor. In je lahko razprt in je lahko ljubeč in je lahko poln neke domišljije. Tako da to drvenje sploh ni problematično, problematičen je odnos do drvenja. Vsesplošna paranoja rojeva še več paranoje, panika rojeva paniko. Malo enega esprija, malo ene lenobe, malo enega dolgčasa, predvsem pa malo humorja in erotike! In ta drveči vlak ni več tako drveči vlak, tudi če drvi. Ali bomo pocrkali dvajset let, preden bomo zares pocrkali, ali pa bomo pocrkali vsaj z možnostjo nekega nasmeha na facah. In da bomo še zmeraj malo seksi. Mislim, da je to lokomotiva, četudi se na koncu izteče, da je še ena izmed nesreč.«

Povedano drugače: poguba je neizogibna, a čemu bi se vznemirjali, imejmo se do takrat vsaj malo fajn. Hkrati je apolitična umetnost, nastala v takšnih razmerah, pravzaprav tudi svojevrsten način žalovanja zaradi te neizogibne pogube, kot je v spremnem besedilu k razstavi zapisal kurator Kirbiš. »Mladi umetniki in umetnice, soočeni s koncem sveta, ne morejo več ustvarjati umetniških del, ki bi spremenila svet, ampak bolj dela, ki bi vsaj njim osmislila svet, ki je pri koncu.« Ta dela niso popolnoma brezbrižna do tega, da živimo v zelo turbulentnih časih, a je kritika, ki jo vsebujejo, subtilnejša – na površini pa se posvečajo bolj seksi, estetskim stvarem. »So dekadentna, bleščava, v ospredju je njihova materialnost, kot bi se hotela izogniti digitalizaciji, zadržati svoj seksi tudi zatem, ko bo elektrika enkrat izklopljena,« pravi Kirbiš.

Kriptovalute namesto migracij

Jure Kastelic, slovenski umetnik in soustanovitelj festivala Fotopub, ki zdaj deluje v Londonu, se na razstavi predstavlja s serijo živobarvnih slik, na prvi pogled navdihnjenih pri podobah živalskega in tropskega sveta: slon, tiger, goščava dreves, požrešen medved, a njihovi naslovi (npr. Zajčja luknja ali Satoši Nakamoto, kakor je ime anonimnemu snovalcu bitcoina) razkrijejo, da se pravzaprav ukvarjajo s tematiko bitcoinov in kriptovalut na splošno. »Naslovi so raznorazne reference, ki jih uporabniki bitcoinov dobro poznajo,« razloži Kastelic. »Ko ljudje govorijo o tem, kako so prišli do bitcoinov ali kriptovalut, na primer uporabijo izraz, da so ’padli v kripto zajčjo luknjo’.« Kastelic ne skriva, da je tudi sam velik zagovornik kriptovalut. Da s področja, do katerega je marsikdo kritičen, kajti pomeni izrabo neoliberalnega prostega trga, črpa gradivo za svojo umetnost, se mu ne zdi nič slabega, ravno nasprotno. »Če postaviš neko zadevo v galerijo in pri tem govoriš o migracijah, je to ’virtue signalling’, moraliziranje – ker si razstavil družbenokritično delo, še ne boš ustavil migracij. Če pa bo kdo videl delo, katerega ozadje so bitcoini, ga bo mogoče prepričalo, da malo razmišlja o zadevi.«

»Kriptovalute so s klasične leve pozicije seveda problematične, to je navsezadnje deregulacija denarja in ni nobenega nadzora države; kjer se po eni strani ustvarjajo ogromni dobički, po drugi pa ljudje ostajajo brez vsega. Toda če si znotraj tega kripto balona, je vse skupaj lahko zelo intenzivno, v njem potekajo debate, ki se zdijo tem ljudem izredno pomembne, nekomu drugemu pa irelevantne – ali pa se mu zdi grozno, da nekaj takega sploh obstaja. To se mi zdi nekakšna rdeča nit te razstave: da se naša dela ukvarjajo z nečim, česar večji del družbe morda ne zaznava kot problem ali kot relevantno temo za obravnavo,« pravi Andrej Škufca, interdisciplinarni umetnik, kipar in kritik, avtor razstavljene instalacije Indiference (Ravnodušnost). »Ne bi pa rekel, da so zaradi tega nekritična oziroma da so samo estetska, da prinašajo zgolj užitek v podobotvorju.« Torej takšne umetnosti ne smatra za eskapistično? »Morda bi pred tridesetimi leti ta razstava učinkovala tako. Medtem ko gre danes bolj za členitev nekih problemov na različnih nivojih. Težko rečemo, da imajo migracije, na primer, neko preferenčno vrednost, čeprav se seveda zdijo hujši problem. Ampak vprašanje je, na kakšen način ta problem postane vsakdanji, če smo zbombardirani z informacijami o njem. Zlasti pa informiranje o problemu preko umetniških del še ni ukvarjanje s problemom migracij.«

Sprijaznjenje s svetom

Botond Keresztesi ima, ker je madžarski umetnik, z družbeno angažirano umetnostjo nekoliko drugačno izkušnjo. »Živim v Budimpešti in tam je precej drugače, če položaj na umetniški sceni primerjam s tistim v sosednjih državah, na primer v Avstriji. Ko so se na Madžarskem pred nekaj leti zgodile pomembne spremembe na političnem prizorišču, je veliko umetnikov začelo delati aktivistično, protestno umetnost. A ker se politične razmere niso spremenile, so nekateri zapustili umetniško sceno in začeli delati druge stvari – ali pa so opustili politični angažma in v umetnosti našli drugačno nišo. Bili so naveličani protestiranja v umetnosti. Pa to ne pomeni, da so se sprijaznili z razmerami,« razlaga. Sicer pa meni, da naš čas, kar se tiče nemirov, ki nas obdajajo, vseeno ni tako zelo specifičen, kot mislimo, da je. »Če pogledamo 19. stoletje, na primer čas Eduarda Maneta ... Saj so umetniki prav tako šli na barikade.

Razmere v mestu so bile grozne, vseeno pa je Manet slikal tudi rože. Takrat in zdaj so lahko umetniki vključeni v politično dogajanje kot ljudje, njihova umetnost pa je nekaj popolnoma drugega, apolitičnega. Tudi sam poskušam ločevati svojo umetnost od svoje persone in od političnega ozračja, v katerem živim,« zaključi ustvarjalec, čigar razstavljena dela – na primer sliki Sporočilo v steklenici je v plamenih in 4.20, roka s kričeče nalakiranimi nohti, na kateri piše 4:20, kar je aluzija na kajenje trave – se v precejšnjem obsegu spogledujejo s pop artom. Na pop art, obseden s popkulturo in konzumerizmom, pa spomni tudi razstavljena instalacija Dana Adlešiča, umetnika in oblikovalca, ki ga zanima produkt v različnih kontekstih. Ravno tako kot kolaž Richarda Hamiltona Just What Is It That Makes Today’s Homes So Different, So Appealing? (Kaj je tisto, zaradi česar so današnja domovanja tako drugačna in privlačna?) iz leta 1956, ki velja za prvo delo tega umetniškega gibanja, je tudi njegova instalacija Pohištveni ljubljenčki (2018) dnevna soba. Hamilton je produkte, ki jih je razporedil po dnevni sobi, izrezal iz revij in časopisov in tako ustvaril prostor, poln najbolj zaželenih izdelkov tistega časa, med katerimi so na primer najsodobnejši sesalnik, barvit kavč in svetilka s Fordovim logotipom, Adlešič pa je v dnevno sobo uvrstil bolj robotske predmete in nastal je prostor, ki deluje popolnoma odtujeno. »Ko gledaš to instalacijo, se vprašaš – kateri roki so še namenjeni ti produkti, ta prostor? Najbrž ne človeški, ampak neki roki, ki vdira iz prihodnosti,« Adlešičevo umetnost komentira Andrej Škufca, ki pa se – domnevno robotizirane – prihodnosti ne boji. »Kar me verjetno druži z drugimi umetniki na tej razstavi, je to, da nimam moralističnih mnenj o tem, kaj se trenutno dogaja s svetom, ampak sprejemam to kot dejstva, na podlagi katerih se ustvarjajo novi dialogi. Jasno, da prevlada umetne inteligence ne bo dobra zame, a to še ne spremeni dejstva, da se to dogaja. Zelo težko je razmišljati o teh tematikah na način nostalgije po drugih politikah in drugih časih. Češ, vrnimo se nazaj k človeku, naredimo sindikate, ugasnimo stroje, pa bo vse v redu. Ne. (smeh) Saj je bila konec koncev takšna tudi reakcija na prvo industrijsko revolucijo. Ob uvajanju strojev v produkciji so delavci uničevali stroje. A tak odnos se mi zdi vprašljiv, tem vprašanjem se je treba posvetiti s čim manj vnaprejšnjimi moralističnimi sodbami in jih sprejeti kot to, kar so.«

»Vsi pravijo – ojoj, uničili bomo svet za svoje otroke. Ampak svet je že ogromno preživel. Mi ga bomo mogoče uničili zase, narava pa bo še naprej obstajala brez ljudi. Tako da – imam zelo neobremenjujoče mnenje o življenju,« pritrjuje Dan Adlešič. »Ves ta strah, da bomo uničili svet, se mi zdi zelo egoističen. Mogoče je grdo, da to pravim, ampak kemikalije so prišle iz sveta, iz našega sveta, ne iz vesolja. Uničili se bomo torej z nečim, kar smo sami proizvedli, potem bomo pač izumrli in najbrž bo nastalo kaj novega. Ves čas se bojimo tega uničenja, medtem ko bi lahko preprosto počeli, kar si želimo.« Kajti vprašanje je, ali ima človek sploh še vlogo v nadaljnjih procesih razvoja sveta, kot tehtno poudari Andrej Škufca. Pa smo spet pri Lorenciju in njegovi ponoreli lokomotivi ... »No, jaz mislim, da je svet ta hip avtomobil,« nas popravi Škufca. »Vprašanje je samo, kdo je za volanom. (smeh) Mogoče Teslin avtonomni pilot ...«

Razstava:
Kljub vsemu seksi
Kraj: UGM Studio, Trg Leona Štuklja 2, Maribor
Odprto: 12. julij–21. september 2019