Reakcionarna šola pod mostom

Maja Novak

26. 7. 2019  |  Mladina 30  |  Ihta

(Minister za zdravje opozarja: To kolumno je najpriporočljiveje brati tako, kot je bila napisana, ob zvokih komada Ti lahko Pera Lovšina)

Ustanovila bom zasebno devetletko. (Samo še na lotu moram zadeti, nato pa bo zame skrbela država.) V moji šoli bomo namesto verouka vsak dan imeli dve uri temeljev marksizma, med odmori bomo igrali namizno igro Iztoka Sitarja Postani partizan in v poletnih mesecih hodili v delovne brigade. Zagotovo kje v hribih še živi kaka mamka, ki bi ji bilo treba napeljati elektriko. Da bo ob svetlobi žarnice laže ločevala med medvedi in bavbavi.

Tako. Bomo videli, ali bodo po pojavitvi prve pravoverno levičarske devetletke tisti tadesni še vedno tako navdušeni nad zamislijo o državnem financiranju neobveznega dela programa zasebnih šol.

Program moje šole bo enako prismuknjen kot valdorfski, le da na drugačen način. Na vse pretege si bomo prizadevali, da ne bi bili napredni. Učili se bomo stvari, ki v krasnem novem svetu veljajo za zastarele, če ne že odvečne, na primer osnov olike. Med malico se nihče ne bo obmetaval s hrano, zato ravnatelju ne bo treba biti gorostas, kakršen je Dušan Merc, in učenci se bodo vse dneve vozili z avtobusi mestnega prometa, da bodo vadili spontano odstopanje sedeža starejšim. Seveda bodo učitelje vikali. Pri pouku slovenščine se bomo zgledovali po Dejanu Židanu. Vsi se norčujejo iz njega, ubožca, v resnici pa je pravi pravcati Martin Luter. Razumniki v Lutrovem času so budno pazili, da bi celo kosmate šale pripovedovali v latinščini, Luter pa je menil, da bi bilo dobro vsaj biblijo brati v materinščini. Podobno bomo tudi v moji devetletki precej časa namenili kreativnemu prevajanju novokomponiranih angleških izrazov, kakršni so, če jih navedem le ščepec, foodie, incel in influencer. Za slednjega je imeniten prevod sicer predlagal že aforist in s strani desnice žolčno zmerjani slikar Arjan Pregel. Ali bi influencerju lahko rekli gripaš, se je vprašal na Facebooku. No, pardon, na knjigi obrazov.

Težava je v tem, da se zemlja vrti prehitro in da komunikacijske tehnologije celo najbolj zagovednim peščicam populacije omogočajo, da postanejo subkultura. Če ne celo gripaši.

Seveda bo zdaj kdo pripomnil (lepo bi bilo kdaj napisati kolumno, h kateri nihče ne bi nič pripomnil), da je vse skupaj ljubezni trud zaman: težava ni v izrazu foodie ali incel, temveč v tem, da naša doba sploh zahteva nikdar prej slišane nove izraze, da naš planetek v sodobnih časih resnično tlačijo nikdar prej videni osebki, ki hodijo na dopust samo zato, da bi se prenažirali, in neposeksani moški, ki sovražijo ženske, ker menijo, da jim ne dajo zato, ker so one izbirčne, oni pa grdi. Strinjam se. Težava je v tem, da se zemlja vrti prehitro in da komunikacijske tehnologije celo najbolj zagovednim peščicam populacije omogočajo, da postanejo subkultura. Če ne celo gripaši. Vidite, prav zato potrebujemo mojo šolo. Da bo v tem norem svetu vsaj kdo še reakcionaren.

V svinčenih časih je obstajal vic. Neumni Mujo je pametnega Janeza (danes iz retrospektive ugibam, ali ni bil morda tisti, ki je študiral v Kumrovcu) prosil, naj mu pojasni ustavni in politični ustroj SFRJ. »Veš, kakšen je videti vlak?« se pozanima Janez. Mujo ve. »No, vidiš. Vlak ima lokomotivo, ki vleče vagone. Lokomotiva je partija, vagoni so delavski razred. Čisto zadaj pa je majhen vagonček, ki bremza vse skupaj, in to je reakcija.« »Zakaj pa bremza?« vpraša Mujo. Janez ga zgrožen nad tolikšno nevednostjo prestreli s pogledom. »Zato vendar, da ne bi vse skupaj odšlo v p... m...!«

Evo. Že naši stari so vedeli, da prehiter napredek ni dobra stvar. Pozneje so se na vlaku mesta zamenjala, to, čemur smo nekdaj rekli reakcija, zdaj vozi lokomotivo in ima polna usta napredka. Pa gospodarske rasti, v imenu katere bognezadeni zviševati minimalno plačo, povečevati socialne prejemke in obrzdati samovoljno odpuščanje delavcev; kam pa pridemo, če bi gospodarsko rast občutili tudi socialci in delavci. Tako kot gospodarska rast je tudi napredek nekakšna neobčutena, abstraktna, če že ne sholastična kategorija, proti zlodelom, ki se dogajajo v njenem imenu, pa bi se bilo treba boriti na slehernem koraku. Če natanko pogledam, nam je napredek do zdaj prinesel samo kupe siromakov in brezdomcev pa potrošniško miselnost pa onesnaževanje planeta, ki nas bo pogubilo. Zato bo moja šola poskušala vzgajati ljudi, ki bodo znali reči: ustavimo se, to, kar imamo, nam zadostuje, vsega imamo dovolj, vsaj v razvitem svetu, tretjega pa se tako ali tako tudi ta naš slavljeni napredek sploh ne dotakne – razen takrat, kadar ga uničuje. Pritisnimo na zavoro in ostanimo tam, kjer smo, kajti če bo samo eden, samo še eden, izumil in začel tržiti kaj tako nujno potrebnega, kot je Faceapp, nova krema za likanje gub okrog oči ali krtača za odstranjevanje mačjih dlak z obleke na fotonski pogon, utegne to po nekih nedoumljivih zakonitostih zenovske povezanosti vsega z vsem postati kaplja čez rob. Včasih je bolje biti staromoden, suh, skrivenčen in posušen – anahronizem na dveh nogah – kot napreden.