Knjižnice in knjigarne: zaveznice ali sovražnice?

Knjižnice so hrami znanja, socialni korektiv in imajo pomembno vlogo pri širjenju bralne kulture, sploh v Sloveniji, ki se lahko pohvali z razvejeno in široko dostopno mrežo splošnih knjižnic. Vendar pa se ob debatah o krizi založništva poraja vprašanje, ali nanjo nekoliko vpliva tudi to, da si bralci pri nas knjige raje izposojajo, kot jih kupujejo. Raziskava Knjiga in bralci V: bralna kultura in nakupovanje knjig v Republiki Sloveniji iz leta 2014 (ravnokar se izvaja nova) je sicer ugotovila, da sta nakupovanje knjig in izposoja v knjižnicah pozitivno povezana, saj je med obiskovalci knjižnic največ sedanjih in potencialnih intenzivnejših kupcev knjig, vendar pa v njej hkrati najdemo podatek, da je znotraj skupine, ki ne kupuje knjig, vseeno dve tretjini tistih, ki si knjige izposojajo. Poleg tega je 78 odstotkov anketirancev zadnjo leposlovno knjigo pridobilo tako, da so si jo izposodili, ne kupili – bodisi v knjižnici (največji delež, 44 odstotkov) bodisi od znancev ali iz domače knjižnice. Zgovorno je, da so celo ljudje, ki bi si nakup knjige lahko privoščili, na najbolj izposojana dela (zadnji tak slovenski primer je Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj, ki je sicer nekaj posebnega, kajti knjiga se za slovenske razmere tudi odlično prodaja; prav tako Jezero Tadeja Goloba, za katero se prav tako še vedno vrstijo virtualne rezervacije) pripravljeni čakati tudi po več mesecev. Da bralci dajejo prednost izposoji, nam postane jasno, že če primerjamo število izposoj in število prodanih izvodov posamezne knjige – število izposoj je praviloma občutno višje od števila prodanih izvodov, tudi če gre za uspešnico. Nagrajeni in večkrat ponatisnjeni roman Draga Jančarja To noč sem jo videl se je prodal v okoli 10.000 izvodih. Knjižničnih izposoj vseh natisov od leta 2010, ko je bil roman prvič izdan, pa je bilo več kot 35.000. Prvih pet največkrat izposojanih knjig v posameznem letu (v letošnjem letu je to otroška knjiga Brina Brihta) ima praviloma od 7000 do 15.000 izposoj, založniki pa so že veseli, če jim – sploh pri domači literaturi – uspe prodati polovico naklade, tj. 200–300 izvodov.

»Slovenski knjižnični sistem je eden najboljših v Evropi, prav tako izposoja na prebivalca. Obenem pa imamo eno najnižjih številk glede prodanih knjig na prebivalca, tako da knjižnice, četudi so gojišče novih bralcev in temeljni gradnik naše knjižne kulture, najbrž prispevajo tudi k temu. Seveda pa je težko ugotoviti, kakšen prispevek imajo dejansko pri tem. Vse skupaj je del tradicionalnega pojmovanja slovenske knjige, kjer je težišče bolj na javni dostopnosti kot na spodbujanju zasebne porabe,« pravi pisatelj in založnik Samo Rugelj.

Gradivo v knjižnice s polletno zamudo?

Kako reševati ta problem? Enega od predlogov, ki bi lahko usmerili vsaj peščico bralcev, ki si knjige načeloma lahko privoščijo, v knjigarne namesto knjižnice, je na javni tribuni o razmerah v slovenskem založništvu, ki je potekala aprila, prispeval nekdanji direktor Sveta knjige in Mladinske knjige Milan Matos: dejal je, da bi veljalo premisliti o tem, da bi knjige v knjižnico prihajale s polletno zamudo. Tako bi v skupino kupcev morda pridobili tiste izmed bralcev, ki spremljajo knjižne novosti, a se – ker kupovanje knjig ni na seznamu njihovih prioritet oziroma denar raje porabljajo za druge reči – odločijo, da bodo počakali, da bodo te na voljo v knjižnicah. In na to praviloma ni treba čakati dolgo: knjige večjih založb v knjižnice običajno prispejo že po nekaj tednih. Če bi se ta doba podaljšala na šest mesecev, bi bila radovednost ob knjižni novosti najljubše založbe morda prehuda in bralec bi se ponjo odpravil v knjigarno.

»Stiska založnikov je vse večja in to ni le ekonomski problem. Naša država žal nima resne vizije ne za slovenski jezik ne za knjige: napočil je čas za radikalne spremembe. Predlog kolege Matosa v trenutnih razmerah zasluži resen premislek,« meni pisatelj in prvi direktor Javne agencije za knjigo Slavko Pregl, ki ob tem opomni na težave Mladinske knjige, propad založbe Modrijan, ki je poskrbela za izdajo mnogih knjig vrhunskih slovenskih in tujih avtorjev, in slab položaj založbe Studia Humanitatis. Se pa s predlogom ne strinja trenutna direktorica Javne agencije za knjigo Renata Zamida. »Glede na slovenski sistem knjižnične in knjigotrške dostopnosti je to dvoje komplementarno in tesno povezano. Javne knjižnice igrajo pri nas tradicionalno močno vlogo – tako za založnike, za katere pomenijo najboljšega kupca, kot za bralce, ki se bistveno bolj množično poslužujejo izposoje kot nakupa,« pojasni. »Sistema kot takega ne gre rušiti – tudi v luči tega, da se je v zadnjem desetletju v knjižnično infrastrukturo vlagalo ogromno: če le pomislimo, koliko sodobnih novih knjižnic je nastalo – od Kranja do Grosuplja, od Ptuja do Novega mesta … Apeli, kot je ta, ki ga omenjate, so danes pasé, o tem bi se lahko realno pogovarjali pred petnajstimi leti. Sistem rezervacij v knjižnicah je naredil svoje, ljudje so pripravljeni na knjigo čakati zelo zelo dolgo, pa čeprav bi bila alternativa nakup za 15 evrov. Kultura nakupovanja knjig pri nas vztrajno izginja, tudi na račun izginjajočih knjigarn. Marsikateri manjši kraj je ne premore več – iz Ribnice se je v knjigarno na primer treba pripeljati v Ljubljano itd. Knjižnica je pa v tej ali oni obliki prisotna v vsaki vasi.«

Bi veljalo premisliti o tem, da bi knjige v knjižnico prihajale s polletno zamudo, da bi jih v tem času več prodali?

Da bi, če bi knjige v knjižnice prihajale z zamudo, ceno plačali bralci iz manjših krajev, opozori tudi Vesna Horžen iz Združenja slovenskih knjižnic. »V nasprotju s knjižnično je knjigarniška mreža v Sloveniji vse prej kot razvejena in pot do nakupa knjige za večino slovenskega prebivalstva ni prav enostavna. V večini slovenskih mest knjigarn ni, ni jih več niti tam, kjer so nekoč bile. Kulturo nakupovanja knjig je bilo večini prebivalstva zaradi te vrzeli v zadnjih dveh desetletjih in več težko privzgojiti, brez teh procesov pa situacija na kratek rok ni rešljiva. Zato je s strani založniške in knjigotrške panoge pričakovanje, da bo založniški krč rešil zamik dobave knjižnega gradiva knjižnicam, ne samo neprimeren in nepravičen do uporabnikov, ampak zaradi svoje revolucionarne narave tudi uničujoč za vse člene knjižne verige.«

Subvencija JAK kot minus za knjižničarje

Toda če knjižnice že res ne zavirajo nakupa knjig, lahko nehote hodijo v zelje kakovostni slovenski in tuji knjižni produkciji. Merilo za knjižnice je branost, vemo pa, da ta ni vedno sinonim za kakovost. Tako knjižnice pogosto naročajo veliko število popularnih knjig, na primer ljubezenskih romanov (romance Moški, ki ni poklical Rosie Walsh imajo v Mestni knjižnici Ljubljana kar 95 izvodov, Brez tebe Jojo Moyes 88 izvodov, Petdesetih odtenkov sive imajo 54 izvodov), manj pa ne tako izpostavljenih, a kakovostnih domačih romanov ali poezije. Nagrajene pesniške zbirke Toneta Škrjanca Dihaj ima MKL na voljo 14 izvodov, romana Tri smrti Gabriele Babnik 32 – kar niti ni tako majhna številka, kajti še slabše jo odnesejo nekateri romani ali kratkoprozne zbirke manjših založb (nagrajeni Mamuti Jerneja Županiča z 11 izvodi, Bojne barve Jedrt Lapuh Maležič s 13 izvodi ali Ugrizi Andreja Blatnika s 14 izvodi). Domači kresnikovi nominiranci ali nagrajenci in medijsko izpostavljene knjige, kot je bila na primer Cavazza Vesne Milek (MKL ima tudi to na voljo v 95 izvodih), so tu izvzeti, saj jih imajo v knjižnicah precej. A tako, da mnogokrat spregledajo dela manjših založb ali tako imenovano butično literaturo (ki morda ostaja butična prav zato, ker ne more iz svojega zaprtega kroga), vzgajajo predvsem »pop« bralca, manj pa bralca zahtevnejše literature, temu se prilagajajo tudi nekatere založbe, ki bodo večji del programa namenile knjigam, ki bodo bolj pritegnile knjižnice.

»Knjižnice se borijo za uporabnike, ki jih knjiga v poplavi prostočasne konkurence vse manj zanima, in temu žal v marsikateri knjižnici prilagajajo tudi ponudbo,« pravi Renata Zamida in poudari paradoks negativnega vpliva subvencij, ki jih Javna agencija za knjigo letno namenja založbam. »Podpora JAK založnikom je v tem smislu bolj breme kot prednost; od založnikov vedno pogosteje slišimo, da je za nabavnike v knjižnicah znak kakovosti, torej subvencija, zaviralni dejavnik. Trdijo, da subvencioniranih knjig ne bodo dobro izposojali, zato jih ne naročajo – kar je svojevrsten absurd, ponudba v marsikateri splošni knjižnici pa temu primerna.« Subvencioniranih knjig naj bi bilo sicer glede na skupno število kupljenih enot knjižničnega gradiva po besedah Vesne Horžen približno četrtina. »V praksi to pomeni boj ene kulturne politike proti drugi: javni denar, ki se namenja nakupu knjig za knjižnice, izničuje javni denar, ki se namenja subvencijam za izdajo kakovostnega leposlovja in humanistike v slovenščini,« nadaljuje Zamida. »Upamo, da se bo v pravilniku o nabavi knjig za splošne knjižnice, ki ga pripravlja Združenje splošnih knjižnic, ta anomalija odpravila, sploh ker je v preteklosti že obstajalo določilo o deležu nabave subvencioniranih naslovov.«

»Nagrada« za izposoje – knjižnično nadomestilo

V članku, ki je bil v Delu objavljen leta 2011, je Slavko Pregl zapisal, da naj bi v Avstraliji, kjer imajo zelo dobro urejen sistem knjižničnega nadomestila (pred leti je bilo njihovo maksimalno izplačilo 100.000 avstralskih dolarjev za leposlovnega avtorja), »knjižnično nadomestilo poplačalo ustvarjalcem in založnikom izgubljeni dohodek, ker so njihove knjige v knjižnicah prosto dostopne«.

Estonskemu knjižnemu centru je letos zasebnik, močan izvoznik, podaril 100.000 evrov za spodbujanje prevoda iz estonščine, ker je to dobro za gospodarstvo.

Kako pa je s tem v Sloveniji in kako visoko je to »nadomestilo za izgubljeni dohodek«?

O tako bajnih prejemkih, kot je omenjeni avstralski maksimum, ali pa najvišji letni znesek na avtorja na Danskem, 40.000 evrov, pri nas seveda ne moremo govoriti – poleg tega zaradi razlik v državnih proračunih za kulturo takšne primerjave niti niso preveč smiselne, pravi Samo Rugelj. »Skandinavci so glede takih reči včasih v povsem drugem vesolju. Pri nas v principu omejitve postavlja že sam proračun Javne agencije za knjigo. Znotraj tega je potem razdeljevanje za različne dejavnosti in aktivnosti umetnost možnega. In morda se naši zneski zdijo majhni, vendar pa niso zanemarljivi.« Sam je na primer letos, ker ima trenutno na trgu dve precej dobro brani knjigi, prejel okoli sedemsto evrov.

»Stvari na področju knjižničnega nadomestila so se od leta 2011 precej spremenile,« pove Slavko Pregl, ki je za leto 2018 prejel 1913,61 evra nadomestila, najvišji znesek doslej. JAK je imel namreč letos za financiranje knjižnic več denarja kot lani, to pa je vplivalo tudi na knjižnično nadomestilo, ki je trenutno določeno v višini 28 odstotkov glede na denar, namenjen razvoju splošnih knjižnic, pred leti pa je bilo določeno v višini 25 odstotkov glede na znesek, namenjen nakupu knjižničnega gradiva.

Pisatelji si sicer želijo, da bi se znesek za knjižnično nadomestilo dvignil na 10 odstotkov glede na celoten denar, namenjen sistemu splošnih knjižnic, kar je bila tudi ena od zahtev na že omenjeni javni tribuni o razmerah v slovenskem založništvu. Ta znaša 40 milijonov evrov, kar pomeni, da bi bili za nadomestilo v tem primeru namenjeni štirje milijoni. Vendar je optimistično upati, da bo do takšnih sprememb prišlo zelo hitro – dobro je že, da se je trend po večletnem padanju obrnil in da so upravičenci letos prejeli več knjižničnega nadomestila kot lani. Znesek, namenjen neposrednemu izplačilu knjižničnega nadomestila (za avtorje, prevajalce, ilustratorje, skladatelje in filmarje), je znašal 427.430 evrov, skupni znesek, v katerega so poleg neposrednih izplačil vštete še delovne štipendije za ustvarjalce – med avtorji jih največkrat prejmejo tisti, ki veljajo za bolj vrhunske, a so, paradoksalno, manj brani in zato ne dobijo nadomestila –, pa 854.860 evrov. Do nadomestila – če štejemo samo neposredna izplačila, ne pa tudi delovnih štipendij – je bilo upravičenih 314 avtorjev izvirnih monografskih publikacij, med katerimi je na prvem mestu Desa Muck z malo več kot 56.000 izposojami, za las pa je nadomestilo ujel pisatelj Andrej Predin z 800 izposojami. Vrednost ene izposoje v kategoriji avtorjev izvirnih monografskih publikacij je bila lani 0,28 evra, vendar pa to ne pomeni, da je Desa Muck s svojimi izposojami upravičena do več kot 16.000 evrov nadomestila, kajti obstaja zgornja meja – 30.000 izposoj; če jo avtor preseže, prejme za 20 odstotkov nižje izplačilo (v Sloveniji so sicer taki le trije, poleg Dese Muck še Primož Suhodolčan in Ivan Sivec). Vseeno pa Renata Zamida pravi, da so dobitniki najvišjih izplačil letos dosegali vsote okoli 10.000 evrov, 9000 evrov pa je bil najvišji znesek delovne štipendije.

Direktorica agencije za knjigo Renata Zamida pravi, da so dobitniki najvišjih izplačil letos dosegali vsote okoli 10.000 evrov.

»Slovenski sistem knjižničnega nadomestila se mi razen tega, da je denarja premalo, zdi dober,« pravi Slavko Pregl. »Glede na to, da so avtorski honorarji pri nas zelo nizki, je nadomestilo pomemben dohodek za avtorje in v Evropi je precej držav, ki so na slabšem od Slovenije. Da se denar deli po neposrednih izposojah in za štipendije, je naša izvirna rešitev, ki jo ocenjujem kot pozitivno, sploh ker tudi najbolj izposojani avtorji, ki zaradi zelo velikega števila izposoj trčijo na zgornje omejitve neposrednih izplačil, lahko kandidirajo za štipendije.« Kaj pa bi se zgodilo, če bi odpravili te omejitve – bi lahko avtorji s pomočjo knjižničnega nadomestila obogateli? Model učinkov na avtorje, ki bi jih imel premik pragov, je leta 2014 preizkusila Breda Rajar, povzel pa jih je Simon Pirš v članku Sistem knjižničnega nadomestila v Sloveniji: primerjava s tujimi praksami. »Umik zgornjega praga bi sicer znatno koristil prvim sedmim najbolje izposojanim avtorjem (najbolj brani leta 2013, Primož Suhodolčan, bi tako prejel kar 92 odstotkov višje izplačilo, to je 7413 evrov namesto v resnici izplačanih 3853 evrov), vendar bi za okoli 10 odstotkov znižal povprečno nadomestilo, zaradi česar bi škodo utrpelo preostalih 429 upravičencev za leto 2013. Ob umiku obeh pragov, tako spodnjega kot zgornjega, bi bilo stanje za avtorje drastično slabše, saj bi le prva dva najbolj brana avtorja prejela višje nadomestilo (okoli 10 in 4 odstotke), vsi drugi pa nižje, število upravičencev pa bi se povečalo s 436 na kar 16.921. Povprečno nakazilo bi tako znašalo le 9,96 evra, v primerjavi z resničnim povprečnim izplačilom 386,49 evra,« navaja Pirš. Ni zanemarljivo, da se je povprečno nakazilo od tedaj še nekoliko zvišalo – letos je naneslo okoli 600 evrov na upravičenca.

Promocija slovenske knjige

Razmerje med knjižnicami in knjigarnami je torej kompleksnejše, kot se zdi na prvi pogled. Kar se tiče knjižničnega nadomestila: tako kot ima redkokdo bestseler, je tudi praktično nemogoče zasnovati sistem, v katerem bi več kot pet avtorjev dobro živelo od knjižničnih izposoj. In če želimo več kupcev knjig, bi najprej potrebovali več knjigarn, neodvisno od dostopnosti knjig v knjižnicah. »A tega si ne moremo privoščiti, ker denarja za spodbujanje knjigarn ni dovolj – JAK ima na letni ravni na primer za knjigarne na voljo le 100.000 evrov,« pravi Renata Zamida. »Poleg tega bi to morala biti skupna iniciativa z gospodarskim resorjem. Trenutno je sicer aktualna obetavna ideja o povečanju knjigotrške mreže v Sloveniji, o tem bomo lahko kmalu slišali kaj več, in upam, da bo iniciativa uspela. K nam predvidoma leta 2020 prihaja tudi Amazon in upam si trditi, da bi to znalo sprožiti nova pravila in vedenjske spremembe – pri avtorjih, izdajateljih in pri kupcih. Knjige bi za kupce zagotovo postale dostopnejše tudi ob nekoliko nižjih cenah – za to bo v povprečju zagotovo poskrbel napovedani nižji DDV na knjige, ki naj se bi se uveljavil leta 2020 in hudo zamuja. Sicer pa bi davek na knjigo na tako butičnem jezikovnem trgu pravzaprav moral biti ničen.«

Vsi sogovorniki izpostavljajo še eno stvar, o kateri je v zadnjem času že tako ali tako ogromno govora: nujna je kampanja za promocijo slovenske knjige. »Kampanjo krvavo potrebujemo. Imamo jih za slovensko mleko, zelenjavo in meso, slovenska pisana beseda pa se ne more dokopati niti do desetine teh proračunov,« je odločna Renata Zamida. »Tudi mecenstva in zasebnih vlagateljev pri nas na polju knjige praktično ni; v tem zaostajamo za vsemi baltskimi državami in bivšim vzhodnim blokom, na katerega smo svojčas gledali tako zelo zviška. Estonskemu knjižnemu centru je letos zasebnik, močan izvoznik, podaril 100.000 evrov za spodbujanje prevodov iz estonščine v tuje jezike. Zaveda se, da je to dobro za gospodarstvo in posledično zanj. Pa mi pokažite primerljivega slovenskega junaka – kljub globalnim promocijskim obetom v luči častnega gostovanja na knjižnem sejmu v Frankfurtu 2022 …«

Z ustrezno promocijo bi se morda umaknilo tudi splošno prepričanje, da so slovenske knjige – pa naj gre za prevode ali dela domačih avtorjev – drage (večina leposlovnih knjig stane med 20 in 30 evri). To bi lahko bil eden izmed razlogov, da je, kot navaja Zamida, bralcev literature v angleščini v nekaterih starostnih skupinah že več kot 80 odstotkov.

»V primerjavi s cenami knjig na velikih jezikovnih bralskih področjih naše knjige niso drage. Vprašljiva je lestvica naših vrednot,« poudarja Slavko Pregl. Na tem mestu se lahko nekoliko v šali navežemo na nadaljevanko Seks v mestu in citat Carrie Bradshaw: »Ko sem se preselila v New York in bila popolnoma brez denarja, sem si včasih namesto večerje kupila Vogue. Imela sem občutek, da me bo to bolj nasitilo.« Povedano drugače: če si res želimo to ali ono knjigo, jo bomo pač kupili, tudi če bo nato treba ves teden jesti špagete. »Seveda pa mnogi ne želijo plačati nečesa, kar se da dobiti zastonj.« Oziroma – za 15 evrov na leto, kot znaša članarina za Mestno knjižnico Ljubljana. »Torej je treba okrepiti nakupe za splošne in šolske knjižnice in obenem s široko dolgoročno promocijo kupovanja knjig ljudi z znanstvenimi podatki prepričati, da kdor bere, bo pameten in bo bolje živel,« še dodaja Pregl. »Najrazvitejše države sveta so največje ’porabnice’ knjig. In domača knjižnica je ena bistvenih spodbud tudi otrokom, da sežejo po knjigah.« Na to, kakšna investicija je bogata domača knjižnica, sestavljena iz knjižnih biserov, ki jih čez desetletja ne bo več mogoče dobiti v knjigarnah, jih bo pa v veselje brati vedno znova in jih kasneje predati v branje otrokom in vnukom, res radi pozabljamo – pa je bil to včasih izrazit statusni simbol. A ne gre le za to: knjige, ki jih skrbno zbiramo in sistematično umeščamo na domače knjižne police skozi leta, so odraz časa, pa tudi našega miselnega horizonta v nekem obdobju.

»Preprostih rešitev ni, pomagal bi samo ponoven celovit dvig zavesti o pomenu slovenske knjige za Slovence in slovenski jezik nasploh,« se strinja Samo Rugelj. »Za to pa sta poleg finančnih injekcij potrebna tudi strateška in dolgoročna zavezanost temu projektu ter spremljanje rezultatov aktivnosti na tem področju.«