Éric Vuillard: Dnevni red

+ + + +

Kostumirana zgodovina

»Veščina pripovedi je ravno v tem, da nobena pripoved ni nedolžna,« zapiše Vuillard v kratkem romanu, v katerem neusmiljeno do vpletenih, tudi do nehotenih scagancev in osramočenih pritrjevalcev, secira vzpon nacionalsocializma in Hitlerja na oblast.

Dnevni red, z goncourtom ovenčano delo, se zgošča okoli priključitve Avstrije rajhu. Začne se z dvema ducatoma ogvantanih pingvinov, na katere spominjajo predstavniki velike nemške težke, že jutri vojne industrije; z raznimi Kruppi in von Siemensi in von Opli, z vsemi, ki bi danes vehementno govorili v imenu delodajalcev. Ti v zameno za omejitev sindikatov in v izogib podobnim poslovnim nevšečnostim – zraven v imenu bodočih poslov, nekaterih kasneje opravljenih z več tisoč mrtvimi iz koncentracijskih taborišč, ki so bili zaposleni pri njih – sežejo v denarnico za naslednjo volilno kampanjo. Kot to verjetno naredijo tudi njihovi dediči v koncernih, ki so še danes blagovne znamke, od Varte in Bayerja do AGFE etc., s podedovanimi vzorci servilnosti do politike in financiranjem njim všečnih strank.

Vuillard se potem loti ustroja rajha: na podlagi starih filmov in fotografij, pri katerih so pomembni predvsem izrezani robovi ali tipične drže državnikov, ki igrajo suverenost. Ali z magnetogrami, ki so jih brali najprej obveščevalci, potem pa še v Nürnbergu. Tiste čudne mešanice nategonstva in patetike, groženj in očarljivosti, nasilnosti in gobezdave kmetavzarske elokvence, ki ji takratni diplomati niso znali poiskati protiigre. Opiše zvijačna Ribbentropova, ki na sprejemu pri Chamberlainu – bil je njun stanodajalec – zavlačujeta, gostitelji pa ju kljub telegramu o priključitvi Avstrije ne vržejo ven, čeprav telegram zahteva promptno ukrepanje, na primer. Vuillard je na dejstvih in poznavanju zakulisja zgrajeni roman opremil s pripombami o norosti vpletenih ob koncu vojne, o sprenevedanju pred sodiščem za vojne zločine, o zadnjih urah obsojencev in zariplih rabljih, ki so z ramo ob rami z nemškimi kolegi z izkušnjami od prej natikali zanke čez vreče čez glavo. Pri tem je slikovit, včasih grotesken, politiko kaže kot slabo zrežirano predstavo, kot maškarado z ofucanimi kostumi, in se čudi, kako da ključni akterji niso pravočasno spregledali. Ni samo ciničen in ponekod duhovit, roman je spisan z gladkim humornim in malo posmehljivim poprhom, temveč nas ves čas opozarja na brezbrižnost biznismenov. Na klinč gospodarstva in politike, ki se pogosto požvižga na deklarirano demokratičnost. Tako je roman obsodba vseh politikov, ne samo takratnih, ker v imenu nekakšne rasti in gospodarskih kazalcev – ali s kakšnim drugim izgovorom, recimo o povezovanju in popuščanju – dopuščajo razvoj nasilja in izključevanja. Ker zadeva slej ko prej uide iz skrinjice.