Tanguy Viel: 353. člen kazenskega zakonika

+ + + +

Roman, ki dokazuje, da se vztrajanje splača.

Pred tremi leti se je avtor pojavil v slovenskem prevodu z delom Pariz–Brest, o katerem sem zapisal, da slog prekaša vsebino. Zdaj je vsebina osmislila slog. Viel je namreč našel temo, objekt pisanja, ki je vreden forme klasičnega romana. V malem mestecu propadajoče podjetje odpusti večino delavcev, in to z galantno odpravnino v vrednosti majhne hiške. Sledijo umor, retrospektivna pripoved, sodnikov pogovor z morilcem, psihologija akterjev, case study gradbene investicije in serija nepredvidljivih obratov ter osupljiv vrhunski zaključek.

Kratek roman na stotih straneh, ki ima v sebi nekaj sledi Camusovega Tujca – kraj Bogu za hrbtom, umor, ki se zgodi, kot da bi padel z neba, storilec, vdan v usodo –, seže prek samega sebe. Bralec spontano pomisli na vse primere »investicijskih nategov«, o katerih so leta poročali mediji, niso pa pritegnili pisatelja, ki bi jih pretvoril v literaturo. Ne fikcija, ne prigode, ne brskanje po jazu, ampak trda realnost kot sižé romanopisja. Viel je preprosto odkril realizem, tako kot nekoč Balzac, ki je čez dan opazoval patologijo sveta okoli sebe, ponoči pa o njej pisal feljtone in knjige.

Stvarnost skozi njene afere in prevare nam danes servirajo množični mediji, ki sledijo mehaničnemu toku dogodkov in sodnim razpletom. Viel preprosto spremeni perspektivo: izhodišče so posamezniki, njihova čustva, motivacije, družinske zgodbe, iskanje smisla bivanja, a poleg sveta opetnajstenih prikaže še drugo stran, ki se loti svojih podvigov z vnaprej vračunanim bankrotom, toda to izvede povsem naravno, celo z neverjetno mero cinične empatije, ki storilca in žrtve poveže v videzu osebnega odnosa.