Plazenje

Crawl, 2019, Alexandre Aja

za +

Voda ima oči.

Plazenje naredi to, kar so naredili Žrelo, Globoka modrina, Piranha 3D, Nevarnost iz globine in Megalodon – v vas ubije željo, da bi se kopali. Na vsakem zavoju, na vsaki izboklini, na vsaki senzaciji, na vsakem sunku, na vsaki pasti, na vsaki začimbi, na vsakem vizualnem triku, na vsaki eskalaciji, na vsakem ugrizu tega šokerja piše: ne hodite v vodo! Ko se Haley (Kaya Scodelario), floridska šampionska plavalka, med silovitim divjanjem hurikana vrne domov, v evakuirano mestece, da bi preverila, zakaj se njen oče (Barry Pepper) ne odziva na telefonske klice, v grozi spozna, da hurikan 5. stopnje ni še nič. Očeta je obžrl orjaški aligator, ki ga je naplavil hurikan. A tudi to ni še nič: aligator ni le en, ampak jih je več, vse več, z očetom “vedrita” v prizemlju, na edinem varnem “otočku” v hiši, a ven ne moreta, hurikan bruha vse hujši dež, jezovi popuščajo, voda pa hitro narašča.

Prizemlje – razsuto, opustošeno in zalito, podobno katakombam – se prelevi v predvidljivo nepredvidljivi perpetuum mobile klavstrofobije, terorja, groze in divje družinske psihoanalize. Ekstremni pogoji, v katerih se dogaja tale v Srbiji posneti B-dragulj, so bonus, a tudi svarilo: z ekstremizacijo podnebja se bodo ekstremizirali tudi predatorji. Plazenje je podnebni šoker, film o maščevanju narave, ki – tako kot v Levinsonovem Zalivu in Fessendenovi Zadnji zimi – ne skriva, da je bila tu pred človekom. In če se vam že ravno jebe za podnebne spremembe, mislite vsaj na svojega psa. Haleyjinemu je ime Sugar.