Robert Perišić, pisatelj

»Ni čisto vse brezupno«

Roberta Perišića, hrvaškega pisca kratkih zgodb in romanov ter nekdanjega novinarja, v zvezde kuje celo Jonathan Franzen, eden najbolj branih ameriških pisateljev. »Robert Perišić je luč, ki sveti z inteligenco in ironijo in nam govori, da povojna Hrvaška ne le obstaja – ampak je pomembna,« beremo na platnicah angleškega prevoda Perišićevega prvega romana Naš človek na terenu (Our Man in Iraq), ki ga je angleško govoreče bralstvo sprejelo z odprtimi rokami – poleg Franznovega blurba je dobil tudi dobre ocene v New Yorkerju in Guardianu. »Verjetno zato, ker Američani, posebej tisti, ki so nasprotovali vojni v Iraku, ne bi mogli napisati romana iz te perspektive,« skromno pravi Perišić, ki je bil spomladi v Ljubljani na predstavitvi slovenskega prevoda svojega drugega romana Območje brez signala o zahojenem neimenovanem kraju nekje v Evropi, kamor posije žarek upanja – tudi ta roman bo konec letošnjega leta dočakal prevod v angleščino. Z avtorjem smo se med drugim pogovarjali o prihodnosti novinarstva, vpetosti ekonomije v intimo, boju proti sistemu in smiselnosti optimizma v današnjem času.

V romanu Naš človek na terenu ste lik Borisa, bratranca glavnega junaka Tina, uporabili za blago norčevanje iz medijev in poročanja z vojnih območij ... 

Ja, drži. Ko se je začela vojna v Iraku, sem gledal CNN – pa ne vem, zakaj, ampak to me je po svoje zanimalo. Ob tem sem pisal besedila, ki so bila v smislu žanra precej nedefinirana. Ne poezija ne proza, rahlo shizofren diskurz, ki je poskušal ujeti tisto, kar televizija pravzaprav počne. Sediš pred televizorjem, čakaš ... in kar naenkrat ugotoviš, da nestrpno pričakuješ vojne posnetke. To je na televiziji prikazano kot neki spektakel. Ta dramatika poročanja, špice in podobno ... Mediji so predvajanje bombardiranja Bagdada spravili na enako raven kot predvajanje boksarske tekme ali česa podobnega. Morda zveni noro, ampak če si res pozoren, se v nekem trenutku ujameš, da katastrofo dojemaš točno tako. Ko sem ugotovil, kaj se dogaja, sem se čisto spontano lotil pisanja teh besedil, ki so se pozneje sestavila v roman. Diskurz romana pa je bil očitno zanimiv za Američane, kajti knjiga je v Ameriki dosegla soliden odziv. Verjetno zato, ker Američani, posebej tisti, ki so nasprotovali vojni v Iraku, ne bi mogli napisati romana iz te perspektive. V moji knjigi ni angažmaja v klasičnem smislu, ampak gre za obratno perspektivo. Je pa tudi to, da glavni junak romana dela v medijih, a ko pošlje bratranca v Irak poročat, gradiva, ki ga dobi, v resnici ne more objaviti, kajti v medije pravzaprav pridejo samo kodirane novice, kodiran način pisanja, mišljenja in jezika.

Lahko si antisistemsko razpoložen, vendar žal ni antisistemskega posojila.

Hočete reči, da mediji nikoli ne popisujejo dejanskega dogajanja, ampak je vsak dogodek insceniran za izbrano ciljno občinstvo? 

Zdaj lahko banalno govoriva o cenzuri ali avtocenzuri v smislu političnih ali kakršnihkoli drugih, izrečenih ali neizrečenih, pritiskov v zvezi s tem, kaj se sme oziroma ne sme napisati v nekem položaju. A stvar ni samo v tem, ampak gre tudi za to, da je jezik medijev preprosto žanrsko kodiran – ravno tako kot je na primer kodiran žanr kriminalnega romana. V njem ni dovoljeno čisto vse in ne sme se pisati na kakršenkoli način. Enako velja za medije: piše se s specifične perspektive, kot da nekaj vemo. Pozicija pisca v medijih je pozicija človeka, ki nekaj razume. Ne moreš reči: nimam pojma. Ali pa: te teme ne razumem. To je mogoče dovoljeno v umetnosti, v medijih pa ne. Potem je tu še dramaturgija naslovov pa intervjujev ... vse ima svoje zakonitosti. Ker sem bil tudi sam novinar, te zakonitosti dobro poznam. A težava je v tem, da za leposlovje vemo, da to ni resničnost. Za medije pa smo prepričani, da je. Toda tudi mediji so zelo pod vplivom vseh mogočih žanrskih zakonitosti, in če ljudje mislijo, da je vse, kar preberejo, čista resnica, so s tem lahko težave. Pa sploh ne mislim na razne politične ali ideološke poneverbe, ampak govorim o preprostejši situaciji, ko ljudje mislijo, da je to, kar berejo ali slišijo po televiziji, v resnici to. Da je svet pač tak. To ima takšne in drugačne posledice. Depresija je lahko ena izmed njih, na primer, ker se ljudje ne morejo iztrgati ideji, da živijo v takšnem svetu – vendar je svet v resnici širši od tega, kar razberemo iz diskurza o družbi v medijih.

Ko ste bili novinar, ste pisali za znameniti Feral Tribune, dokler je obstajal, pa za Globus ... Kako se je medijska krajina na Hrvaškem v času, ko ste začeli pisati, razlikovala od današnje?

Pravzaprav sem največ pisal literarno kritiko, kar ni zares novinarski žanr. Ampak glede na to, da si vseeno član nekih uredništev in veš, kako funkcionirajo tudi druge stvari, si pač nekako v novinarstvu. Nisem pa bil nikoli zaposlen, vedno svobodnjak. Vsekakor lahko rečem, da so razlike ogromne. Prišle so s političnimi spremembami, kar je logično. Hkrati pa tudi z internetom – in to se je zgodilo res hitro. Nekatere stvari, ki so bile na primer leta 2000 še popolnoma nepredstavljive, so bile že leta 2009 del vsakdanjika. Začela se je popolnoma druga paradigma. Novinarstvo se je znašlo v težavah, ker se je veliko vsebin preselilo na splet, ljudem pa je na spletu težko plačevati za vsebine. Včasih, ko so se časopisi prodajali samo v kiosku in je bilo to to, je bilo vse skupaj veliko lažje. Drugače je bil novinarski poklic vedno bolj za pustolovce, ljudi, ki so bili ves čas v pogonu in tako dalje, in tudi zanimiva zamisel za nekoga, ki deluje znotraj sfere pišočih ljudi. Danes se mi zdi, da se je ta sloves precej izgubil. Poleg tega novinarja pod njegovim člankom na spletu včasih ni mogel žaliti vsak anonimnež. Tako da je bil to popolnoma drugačen način in občutek dela. Zdi se mi, da bo težko najti model prenove novinarskega poklica. Pa ne da je kdaj slovel kot pretirano zdrava ali bajno plačana panoga, a vseeno mislim, da se to zdaj počne veliko težje kot pred leti.

Ekonomija vedno postane del intimnih odnosov. Pa ne v smislu, da ljudje med seksom razmišljajo o gospodarski krizi, čeprav ni izključeno, da nekateri to počnejo.

V nekem intervjuju ste dejali, da imate »love-hate relationship« z novinarstvom. Kaj ste mislili s tem?

Stvar je v tem, da to ni poklic, ki bi si ga izbral. Ampak na svobodi je mogoče obstati samo, če pisanje objavljaš na več različnih mestih. Ljudje honorarno vpadajo kot pisci različnih medijev, nekateri se zaposlijo, drugi gredo čez čas kam drugam ... To ni poklic, ki ga načrtuješ, ampak morda bolj nekaj za zraven, kjer pa se lahko, če ti ustreza, zadržiš tudi dlje. Sploh za pisatelje, ki ne morejo preživeti samo z leposlovjem, je novinarstvo glede na to, da so tako ali tako pismeni, pogosto dobra rešitev. Mogoče so zato v teh vodah prisotni še bolj kot tisti, ki so dejansko študirali novinarstvo. Je pa v tem nekaj norega, kajti pisatelji sami po sebi niso najbolj »normalni« ljudje – potem pa pridejo delat k časopisu in morajo postati reprezentativni, neke vrste glas ljudstva, ki vanje verjame in si želi, da prav oni govorijo v njegovem imenu. Govorijo z jezikom, ki mora biti prizemljen, funkcionalen, ne preveč umetniški. To je precej čuden položaj. Potem ko greš skozi vse te represije v življenju, ki te naredijo nenormalnega, umetnika, prideš k nekemu časopisu in spet postaneš normalen. (smeh)

Glavna politična nota knjige Naš človek na terenu v resnici ni vojna v Iraku, ampak komentar gospodarsko-političnih razmer na Hrvaškem na prehodu iz socializma v kapitalizem. To je bilo sicer pred desetimi leti, kakšen pa je položaj na Hrvaškem danes? Živimo v času precej podivjanega kapitalizma ...

Vpliv finančne krize, ki se je začela leta 2008, se pozna še danes. V romanu pa sem se ukvarjal predvsem s tem, kako se ekonomija pretvarja v človeško življenje in odnose med ljudmi – kajti to se nazadnje vedno zgodi, ekonomija postane del intimnih odnosov. Pa ne v smislu, da ljudje med seksom razmišljajo o gospodarski krizi, čeprav ni izključeno, da nekateri to počnejo. Ampak v smislu situacije, ki sem jo opisal v Našem človeku na terenu: govor je o mladem paru, ki prihaja iz nekega alternativnega miljeja, bolj uporniške kulture, a se znajde v zunanjem svetu, v katerem mora ne samo preživeti, temveč tudi kaj zaslužiti – tako se junaka nezavedno znajdeta sredi mainstreamovskega načina življenja. Lahko si sicer antisistemsko razpoložen, vendar žal ni antisistemskega posojila. V kulturnem okolju v širšem smislu so ljudje pogosto sočasno na dveh linijah: recimo v nečem, za kar je značilno antisistemsko, uporniško razmišljanje, hkrati pa delajo kaj, kar jim prinaša zaslužek, sedijo na nekem stolčku, kjer vse poteka po popolnoma mainstreamovskih zakonitostih. To je nenavadna in zanimiva socio-psihološka situacija zelo številnih ljudi. V času začetkov uporniške kulture si nismo mislili, da bo nazadnje to videti tako – da se bodo vsi deklarativno upirali, v resnici pa naprej vzdrževali ves ta mehanizem, v katerem stvari »pač morajo biti takšne«. To je rahlo shizofreno. Tudi pri glavnem liku tega romana zato opazimo kar nekaj nasprotij. O ljudeh smo naučeni razmišljati na način: aha, tak in tak je. Kot da se pri njem vse ujema, da je zaključena celota. Ampak ne, vsak ima v sebi nasprotja, je proizvod različnih družbenih okoliščin. Ni pomembno le, kaj si misli o sebi, ampak tudi, kaj mora početi. Mislim, da se veliko pisateljev izogiba tem nasprotjem – sam pa sem jih poskušal loviti. Zdi se mi, da ljudje o sebi in drugih pogosto želijo razmišljati na način, ki je nekoliko preveč preprost. Če si to, ne moreš biti ono, in tako dalje.

Koliko ste na splošno kritični do hrvaške politike in družbe? Se vam zdi to pomembno? 

Mislim, da pisatelju ni treba biti neposredno kritičen. Kdor piše, se sicer mora ukvarjati z aktualnimi stvarmi, ne samo z literaturo kot tako, kot da je to neka posebna disciplina. A pisanje, če te zares zaposli, kar se navadno zgodi, ko se ukvarjaš s kakšno zanimivo temo ali zgodbo, že samo po sebi pelje k nečemu pomembnemu. Nekdo lahko piše o naravi in pride do ekologije, tako se po svoje seznani z nečim, kar je pomembno družbeno vprašanje. Nesmiselno pa je, če si prepričan, da bi moral kritično razmišljati o ekologiji, ker se to pač spodobi, čeprav nimaš nikakršnega občutka za naravo in za življenje. Pisanje, ki je iskreno do sebe, neizogibno vodi do stvari, ki so pomembne.

Kako močna je po vašem mnenju ta hip hrvaška desnica?

Na Hrvaškem se stvari zadnja leta niso kaj prida spremenile. So vzponi in padci, in če pogledamo obdobja, ko je vladala desnica, in tista, ko je bila na oblasti levica, vidimo, da gre desnici na splošno bolje. Kar se tiče teh evropskih desničarskih trendov, od Madžarske do Poljske pa Italije in tako dalje ... Na Hrvaškem ni kakih posebnih sprememb zaradi tega. Se mi pa zdi, da položaj v Evropi deloma reflektira krizo iz leta 2008 in to, kako se je Evropska unija odzvala nanjo. Mainstreamovska politika Evropske unije je sami sebi povzročila težave z načini varčevanja in pri nekaterih državljanih spodbudila upor, pri drugih pa zmedenost. Tako so se nekateri raje odločili za alternativne politične opcije. To je zelo zapletena konstelacija. Morali bi braniti Evropsko unijo pred populisti, ampak hkrati se evropska politika ni dovolj potrudila, da bi take stvari preprečila – v čisto substancialnem smislu. Desnica je izkoristila nezadovoljstvo ljudi. Normalno, da jim desnica ne bo ravno pomagala, ampak očitno tega ne vedo, ker vseeno doživlja vzpon. Poleg tega desnica izkorišča ksenofobijo in ves čas opozarja na veliko ogroženost zaradi migrantov, celo v državah, ki jih v resnici sprejmejo zelo malo. Toda to so pač stvari, ki se lahko prodajo ljudem, nepoučenim o razmerah.

Če niti ne pomislimo, da se v družbi lahko zgodi kaj pozitivnega, kaj potem sploh lahko pričakujemo?

Nezadovoljstvo ljudi, ki jih je mogoče preslepiti z različnimi obljubami in gesli, je delno tudi tema vašega drugega romana Območje brez signala, a tam se stvari obrnejo v drugačno smer.

Kraj dogajanja mojega drugega romana je majhno mesto, v katerem vladata depresija in brezposelnost, vendar se v na videz brezizhodnem položaju pokaže žarek upanja. Ljudje se ponovno zbudijo in začnejo razmišljati, kako naj se solidarno organizirajo, kako naj bodo previdnejši, da jih spet ne prevarajo. To spominja na delavske pobude, možnost samoorganizacije, kolektivizma, a pri tem ne gre za kolektivno histerijo, pač pa za nekaj pozitivnega.

Pa mislite, da je to še mogoče? Ni tak scenarij utopičen?

Mogoče je vse, kar si lahko zamislimo. Česar si ne moremo zamisliti, se niti ne more zgoditi. Zdelo se mi je pomembno, da se pri tem malo uprem duhu časa. Toliko je porazov in črnogledosti in tako dalje ... Bom zdaj tudi jaz igral na to varno karto in pisal, kako ni nič mogoče narediti, nič spremeniti, da so ljudje egoistični, skorumpirani, da vsak gleda samo nase? Raje imam pozitivne akterje. Vse, kar sem malo prej naštel, so slike neoliberalizma, v katerem si niti ne moremo več zamisliti bolj pozitivnih načinov delovanja. Zato se mi zdi, da so ideje, ki se na prvi pogled zdijo utopične, spet pomembne. Zamisel za ta roman sem imel še pred tem, preden sem začel pisati Našega človeka na terenu, in mislil sem, da se bo položaj na koncu v resnici bolj obrnil v propad, v ironijo, ampak ko se spraviš k pisanju, vidiš, da to ne deluje najbolje ... Zakaj bi ponavljal nekaj, kar smo že tolikokrat slišali?

Depresivno je bilo konzumirati te podobe propada. Pa ne zagovarjam »happy enda«, vendar ni čisto vse popolnoma brezupno. V tej knjigi se torej obnovi občutek, ki je vsaj v jedru optimističen. Kajti – če niti ne pomislimo, da se v družbi lahko zgodi kaj pozitivnega, kaj potem sploh lahko pričakujemo?

Koliko se prijavljate za pisateljske rezidence in hodite na gostovanja v tujino? Vam je to v veselje?

Bil sem na približno šestih, sedmih rezidencah, od tega dvakrat v Sloveniji. Rad pridem v Ljubljano, če imam le priložnost – poslušat slovenščino in se družit z ljudmi, ki jih tu poznam. Hodil sem celo na tečaj slovenščine, ampak jo sproti pozabljam, ker je ne uporabljam. (smeh) Tudi drugam rad grem, da si širim obzorja. Če so ljudje ves čas na istem mestu, začnejo misliti, da je povsod tako. Ko prečkaš mejo, pa hitro vidiš, da si se zmotil. Konec koncev tudi mediji v vsaki državi prikazujejo drugačno sliko. Hrvaška in slovenska stvarnost se razlikujeta. Ali pa imajo ljudje v različno velikih ali zemljepisno podobno umeščenih krajih različno stvarnost. Stvarnost ljudi z Visa in iz Izole je mogoče ena, tistih iz Zagreba in Ljubljane pa druga.