Mrtvi ne umirajo

Zadnji dnevi.

Zombiji se ne reproducirajo s seksom, temveč s konzumiranjem. To je vedel George Romero, kralj zombijskih filmov. In to ve Jim Jarmusch, arty filmar, ki tako ljubi žanrske – tudi zombijske – filme, da jih hoče na vsak način malce pokomentirati. Pred leti je posnel metavestern (Mrtvec), potem metakriminalko (Meje razuma), metajakuzo (Duh psa: samurajeva pot) in metavampiriado (Večna ljubimca), zdaj pa je posnel še zombijski film Mrtvi ne umirajo, ki izgleda zdaj kot Noč živih mrtvecev z Jarmuschevimi igralci, zdaj kot Vrnitev živih mrtvecev z Jarmuschevimi igralci in zdaj kot Zora živih mrtvecev z Jarmuschevimi igralci, saj se – kot nemrtvi ali neživi, napol mrtvi ali napol živi – pojavijo tako Eszter Balint, Sara Driver, Tom Waits in Steve Buscemi kot Rosie Perez, RZA, Jodie Markell, Larry Fessenden, Chloë Sevigny in Iggy Pop, ja, same ikone jarmuschiade (okej, Jarmuschevega kinematičnega vesolja), medtem ko glavni vlogi šerifa in njegovega pomočnika, ki se v burleskni podeželski vukojebini, imenovani Centerville, spopadeta z zombikaliptično epidemijo, itak igrata Bill Murray in Adam Driver, ki sta “šofirala” Jarmuscheve Strte cvetove in Patersona, zato ne preseneča, da tudi tu šofirata (policijski avto oz. smartieja), ko stoično, apatično, ležerno, obešenjaško – podobno kot šerif Ed Tom Bell (Tommy Lee Jones) v filmu Ni prostora za starce – ugotavljata, da se v mirnem, zaspanem, čistem srcu Amerike – v ameriškem heartlandu, Twin Peaksu z zombiji – dogaja nekaj “čudnega”.

Mali ljudje postanejo Z Nation! Tilda Swinton s katano! Splatterske eksplozije možganov! Driver – šerifov pomočnik, ki je očitno res prebral scenarij tega filma! – stalno ponavlja: “To se ne bo dobro končalo!” Le kako bi se? Zemljo je – zaradi “polarnega frackinga” – vrglo s tečajev, dnevi se daljšajo, znoči se kar naenkrat, telefoni ne vlečejo, mrtvi vstajajo in mrmrajo “wifi”, “kava”, “bluetooth”, “chardonnay”, “Snickers” ipd., kar seveda pomeni, da se nagonsko spominjajo reči, ki so jih najraje konzumirali. Tudi zdaj, ko so mrtvi, se še vedno ne morejo ločiti od tega, kar je definiralo njihovo identiteto – in ja, njihovo identiteto je definiralo konzumiranje.

Bili so to, kar so konzumirali. Konzumiranje jih je delalo žive. A bolj ko so konzumirali, bolj živa – bolj apokaliptična, bolj armagedonska – je postajala Zemlja, ki jih bo – zlahka in brez slabe vesti – preživela. To se res ne bo končalo dobro. Jarmuscheva zombiada, ki nima nobenih iluzij o tem, kaj pomeni Trumpov slogan “Make America Great Again” (na rdeči, trumpovski kapi rasista, ki ga igra Buscemi, piše: “Keep America White Again”), je – podobno kot Romerova Zora živih mrtvecev – parodija ekscesne, pohlepne, požrešne, potrošniške, spektakelske družbe, ki je vse zvedla na brezdušno konzumiranje, a tudi parodija neoliberalne družbe, ki je vse zvedla na tekmovanje in “kreativno” ubijanje konkurence. Razlog več, da prebivalci Centervilla neskončno uživajo v pobijanju zombijev, ki so bili še malo prej njihovi someščani – in tekmeci! (Kinodvor)