Črna reka

za

Un flic.

Pariški detektiv François Visconti (Vincent Cassel) izgleda tako, kot bi padel iz pepelnika – ves pomečkan, preznojen, neurejen, razmršen, zanemarjen. V avtu ima steklenico viskija, ki ga cuza, obraz pa ima ves čas tako prežgan in skremžen, kot da bo zdaj zdaj bruhal – ali pa znorel. Oh, ali pa storil oboje hkrati. Visconti – poročen s službo, steklenico in demoni – je primer zapitega, ponošenega, razsutega, zjebanega detektiva, kakršnega najdete le še v imitacijah starih holivudskih kriminalk. Če ste videli Harveyja Keitela v Ferrarovem Pokvarjenem poročniku, potem veste, o čem govorim.

Visconti, osamljeni slavilec ženske, ki je izginila iz njegovega življenja, začne iskati 16-letnega Danyja, ki je izginil iz življenja revne, deklasirane matere (Sandrine Kiberlain). Njenega moža – mornarja – ni na spregled, njena hči – adolescentka (Lauréna Thellier) – pa ima Downov sindrom. Če bi imela malce več samozavesti, si ne bi želela, da njenega sina išče ta detektiv, toda nima izbire. Še dobro, kajti Visconti, čigar 16-letni sin je diler, je preveč skeptičen do človeštva, da bi verjel, da je Dany preprosto zbežal od doma ali pa da ga je v svoje vrste zmamila Islamska država. Še celo nervozni Yann Bellaile (Romain Duris), Danyjev nekdanji učitelj, ki ne živi daleč stran, se mu zdi bolj sumljiv. Črna reka, ki jo je – po izraelski kriminalki The Missing File (via D. A. Mishani) – posnel Erick Zonca, auteur kultnega Življenja, kot ga sanjajo angeli, je zatohli, toksični, perverzni, mizantropski, proceduralni film noir, v katerem so vsi nezadovoljni, frustrirani, cinični, borderline – vsi so hoteli več, pričakovali več, želeli več. Kapitalizem jih je prelevil v eksistencialiste, tako da živijo življenje, kot ga sanjata Kafka in Camus, kar pomeni, da si rečejo, oh, bolje vrabec v roki kot golob na strehi – in vzamejo ter uničijo tisto, kar jim je najbližje. (le Cineplexx)