Padli sporazum

Janko Lorenci

9. 8. 2019  |  Mladina 32  |  Kolumna

Afriški pisatelj Wole Soyinka je lani pred volitvami Nigerijce pozval, naj odvolijo »stare sove«. Nočem romantizirati mladosti, je rekel, toda svoje generacije sem preprosto sit.

Položaj v Afriki je drugačen kot pri nas na Zahodu. Prebivalstva so še zelo mlada, celina je bistveno manj razvita, ekološko pa bolj ogrožena. Zato gre ranljivim delom prebivalstva, zlasti mladim, toliko slabše. A tudi na Zahodu se razmerja med mladimi in starimi spreminjajo, tudi tu obstajajo »stare sove« in rastoča nasprotja med generacijami.

Tradicionalni medgeneracijski sporazum je deloval takole: starejši mladim pomagamo do kruha, jim zapustimo bogatejši svet, svet upanja, zdajšnji mladi pa bodo skrbeli za nas, ko bomo stari in zanič. Toda stara medgeneracijska razmerja in pravila so se razmajala, ker so propadle ali se razmajale nekatere širše stalnice.

Nekdanja maksima je govorila: prihodnost bo bogatejša, napredek je zajamčen, otroci bodo živeli bolje kot starši. To pravilo se je sesulo v svoje nasprotje – prihodnost otrok je temačnejša. En vzrok za to je surovost vladajočega neoliberalnega kapitalizma: socialna pretočnost se je zmanjšala, službe mladih so prekarne, neenakost se tako rekoč deduje – otroci revnih bodo ostali revni.

Spremenila so se tudi demografska razmerja – družbe se starajo, v bolj razvitih delih sveta še zlasti. Nastaja izrazito neravnotežje v korist starejših generacij, te pa so praviloma konservativnejše, bolj nagnjene k ohranjanju statusa quo.

Tretji pomembni dejavnik drugačnih časov je slabšanje okolja, zdaj že za laike očitna okoljska kriza, ki se naglo zaostruje. To pomeni, da bodo zdajšnji otroci in mladi živeli v slabšem zraku, brutalnejšem podnebju, na planetu z bolj izčrpanimi naravnimi viri … Kriza okolja bo nujno zaostrila tudi socialne razmere. In v taki predvidljivo slabši prihodnosti bodo zdaj še mladi ljudje živeli bistveno dalj časa kot starejše generacije. Zato so zlasti glede prihodnosti v drugačnem, težjem položaju in bolj dovzetni za spremembe. Vendar nimajo vzvodov, da bi to stanje spremenili, saj še stopicajo pred vrati gospodarske in politične moči. Mnogi še niti volivci niso. Moč je skoncentrirana v rokah starejših, recimo zrelih generacij. To ne velja za ljudi, starejše od 70 let, ti so že izstopili iz sveta dela in so v velikem številu podobno ranljivi kot mladi.

Politični sloj praviloma pripada zrelim in starejšim generacijam. Že to ga dela manj naklonjenega spremembam. Enako delujeta njegov vsaj solidni socialni status, pa tudi identiteta, ki raje pogleduje v vrhove kot pa nižine družbe. Tudi slabšanju okolja bo zaradi krajše življenjske perspektive manj izpostavljen kot mladi. Skratka, biološko, socialno in okoljsko je politika statusquojevska. Dodatna težava je v tem, da je spečana s kapitalom oziroma svetom bogatih, ki bi lahko storil največ, a je v vseh pogledih najmanj zainteresiran za spremembe, ki bi koristile večini in okolju. Večidel velja to tudi za medije, ki so v glavnem v zasebni lasti in že zato bolj ali manj na isti strani kot tabor politika-kapital.

Najvplivnejši deli družbe torej skušajo položaj, kakršen je, uliti v beton. Iz tega raste sedanji upor mladih in njihove ikone Grete Thunberg. Mladi ljudje so nedvomno že zdaj nadpovprečno ranljivi, njihove perspektive pa slabe. Vendar opisana realnost ni nevarna samo za mlajše generacije – in v tem je nekaj upanja. Tudi statusquojevski blok ni monolit, vanj prav tako vdirata strah in nelagodje. Po eni strani zaradi socialnih razmer – srednji sloj je pod pritiskom in se marsikje krči, hkrati pa že zaradi sorodstvenih vezi ni neobčutljiv za stisko in glasnost mladih. Predvsem ga postopoma trezni slabšanje okolja. Počasi, prepočasi se širi tudi zavest, da imajo socialne stiske, gospodarske krize in spreminjanje podnebja skupni vzrok – bistveno premalo reguliran kapitalizem. Za to bi morala skrbeti politika, formalno osnovni kretničar družbe, a tega ne počne.

Vse kaže, da bo okoljska kriza postala glavno gibalo družbenih sprememb, močnejše od razrednega in socialnega dejavnika. Tudi v neoliberalnem kapitalizmu se srednjemu razredu še vedno kar godi, najosnovnejša varnost pa vsaj na Zahodu za silo velja celo za revne. Toda tak kapitalizem je očitno nezdružljiv z elementarnim zdravjem planeta. V razviti ekološki krizi, ki prihaja, bodo izrazito ogroženi tako rekoč vsi; z zgolj začasno izjemo najbogatejših in najvplivnejših se bodo meje med zdaj različnimi sloji zelo stopile. To pomeni, da se bo za radikalnejše spremembe počasi zavzemala velika večina, tudi tista, ki ima nekaj vpliva.

Povsem brez odgovora pa ostajata dve vprašanji. Prvič: kdaj se bo zgodil tak družbeni zasuk? Drugič: do kakšne stopnje – nepovratne ali ne – bo takrat poškodovano okolje? Za zdaj ta fundament vsega še naprej propada v naglem in nepredvidljivem tempu, treznjenje pa je počasno in še brez resnih posledic za velikanski pogon produkcije, konzuma in zažiranja okolja, v katerem hočeš nočeš sodelujemo tako rekoč vsi. Status quo je po malem že načet, a šele v glavah in še to ne najbolj odločujočih. Bomo pravočasni ali ne? Nevarno igro s časom igramo. Še jo lahko dobimo – če bom, boš, bo, bomo … jedli manj mesa, manj leteli, pazljiveje (bolj zeleno) volili, se ekološko povezovali, pritiskali na politiko in bogate, bolj mislili na prihodnost svojih in njihovih otrok.