Leïla Slimani: Uspavanka

+ + + +

Varuška ti spremeni dom

Začne se v krvi: že takoj sta dva otroka zaklana, eden najprej še kaže znake življenja, zraven pa v luži in komi leži ženska, ki se je po dejanju porezala po rokah in zaklala v vrat in jo zdaj reševalci poskušajo rešiti.

Louise je prava izbira in ena redkih belih v branži. Med kandidatkami za varuško, ki jo najskrbneje izberejo, potem ko gre Myriam v službo k študentskemu sošolcu, takoj zmaga – malčica jo izbere za svojo in ona počasi začne jemati stvari v svoje roke. Njene kuharije gosti kar ne morejo prehvaliti, preureja stanovanje in postopno je vse bolj prisotna v družini, včasih celo prespi, ker ji zaposleni in pogosto tudi veseljaški starši vse bolj zaupajo. Skupaj grejo na počitnice, ker je to najpriročneje, učijo jo plavati, varuška pa si vse bolj želi rojstva še enega otroka, ki bi upravičil podaljšanje njenega statusa in zaposlitve.

Roman se začne ob koncu idile, vendar se potem potaplja v globino. V ločenih poglavjih pripusti glas tistih, ki so bili ob varuški in jo vidijo mimo običajnih komplimentov. Nastopi na primer njena hči, ki jo zalezujemo na počitnicah z otroki prejšnje družine, vendar se v okolju z bogatuni tudi malo razpusti in jo imajo malo za zabito in počasno: predvsem je spretna in se odlikuje na trampolinu, na veliko zadrego vseh, ki ga spraznijo za svoje, gosposke otročaje. Ali pa spregovori soseda, ki je Louise videla tik pred afektom, v stanju velike napetosti in skoraj odsotno. Leïla Slimani se uvrtava v veliko žival samote, ki napada Louise, v njena razpoloženja, ki – prekrita s servilnostjo – le redko privrejo na plan, vendar takrat destruktivno, v afektu.

Ob vsem tem je to roman o bednem življenju služabniške kaste, ki za sladkimi nasmehi delodajalcev vidi grožnje in opozarjanje na neenakost, o puncah, pogosto brez papirjev, ki se med seboj pogovarjajo v filipinščini, ruščini in neprepoznavnih eksotičnih jezikih, njihovi oskrbovanci pa slej ko prej pozabijo čudne in še bolj čudno imenovane jedi. Pisateljica si je zastavila težko nalogo, saj v Uspavanki brez stopnjevanja in zgolj z rekonstrukcijo pripelje zgodbo v stanje tik pred začetkom, vse to pa z domišljeno kompozicijo in širokim naborom prepričljivih in na rob porinjenih oseb, ki se smukajo po parkih Pariza in ki imajo življenje, kakršnega si njihovi delodajalci ne morejo predstavljati. Uspavanka je surova in neprizanesljiva do navzven – čeprav samo na povrhnjici – prijaznega in tolerantnega sveta, kjer pod površjem brbotajo čudaštva, skrivne želje in strahovi njegovih prebivalcev, je pa tudi posredna kritika med utrujenostjo in službo razpete sodobne družine, ki potrebuje tiste plačane s časom, da počnejo družinske stvari in se igrajo namesto nje.