Pieter M. Judson: Habsburški imperij

Naša država od dobe Marije Terezije pa do poslednjega cesarja Karla.

Da bi sploh lahko tehtno presojali aktualni čas, ga je treba primerjati. A ne le s spominom na predhodne vlade, ampak velja seči tudi stoletja nazaj. In prav to omogoča knjiga ameriškega zgodovinarja Judsona, ki prikazuje prelomne politične obrate. To stori kompleksno, saj potez ne niza linearno, temveč prikaže sočasne upore zoper spremembe in nadaljnje modifikacije, najsi bo vpeljava obvezne šole med 6. in 12. letom ali pa nemščine kot uradnega jezika. Avtor podvomi o številnih zgodovinskih mitih, denimo o silni Metternichovi cenzuri; vlada po napoleonskih vojnah ni imela dovolj denarja, da bi zaposlila izobražene cenzorje, pa so se ji heretični pisci izmikali z uporabo metafor. Nazorna je vloga tiska, ki začne poročati o parlamentarnih govorih, pri čemer se sklepajo naveze politikov z novinarji; prvi drugim dajejo vnaprej tekste svojih govorov. Prek medijev je mojstrsko gradil popularnost Franc Jožef; posnemal je Kristusa in enkrat na leto umil noge 12 beračem; kot vladar, ki je krvavo zadušil madžarsko revolucijo, si je pomagal z ženo Sisi, ki se je naučila madžarsko, na obisk v Budimpešto pa prišla v obleki v barvah ogrske zastave … Diahron pogled prinese podobe revolucionarjev 1848, ki pa so se že v naslednjem desetletju pretvorili v zaslužkarje. Potem prefinjeni upor proti Bachovemu absolutizmu, ko civilna društva izvedejo množične proslave stote obletnice rojstva pesnika Schillerja; jasno – bil je simbol svobode. Kasnejša epoha liberalcev je postavljala kipe prosvetljenemu Jožefu II. in množično preimenovala ulice in trge, jih poimenovala s svojimi zvezdami, s čimer so si liberalci za desetletja prilastili javni prostor. A s prihodom idej socialistov je bilo tudi njihovega primata konec. Knjiga, ki zgodovino misli in jo naredi za orodje soočenja s sedanjostjo.