Tadej Golob: Leninov park

+ + + +

Zgradba prepletenih usod

Prejšnji Golobov kriminalni roman, Jezero, je za dogajalni prostor vzel Bohinj in jezero z okolico, enega tistih krajev, ki burijo domišljijo piscev in kamor so pogosto umeščene skrivnostne štorije. Tokrat se vse zgodi v štirikrat preimenovanem parku, inšpektor Taras, še vedno nepopustljivo zajebantski do nadrejenih, ga najraje imenuje Leninov. Posebej zato, ker je na čelu nova oblast, ki se ji tisti pod vrhom še prilagajajo in ji lezejo tudi v nepooblaščene odprtine. Posledice so vidne pri delu na terenu: zaradi borbenih gesel, skupaj s katerimi gredo pozdravi s stegnjeno roko in sovražno stisnjenimi zobmi, privlečenimi iz nekih obskurnih časov, s katerimi opremijo klopco ustreljene klošarke, in zaradi povezave vrha policije s politiko, ki je gesla posvojila, je včasih težje dobiti kakšen nalog za preiskavo. Koalicija sovraštva je očitno trdna in precej hermetično zaprta.

Golob se tudi tokrat loteva kriminalke razširjeno, neosredotočeno na zločin in kazen: Taras in njegovi sodelavci, ki smo jih spoznali v Jezeru, poleg službe počnejo marsikaj, hodijo recimo na sindikalne izlete v tujino, športajo na vse mogoče načine, in to še pred službo, pa se vseeno ves čas izdatno potijo, dokler avtor na njihovo pregretost ne pozabi, prešuštvujejo, ljubimkajo in poskušajo vzdrževati videz zvestobe. Eni se prenažirajo in jim potem ogrozi zdravje, drugi so brezbarvno neprepoznavni operativci, ki vestno precejajo gore podatkov in poskrbijo za faktični, nekreativni del preiskave. Golob se bolj kot na iskanje storilca osredotoča na njihove notranje svetove in dileme, hkrati pa naredi skoraj prerez mesta, od za-življenjskih in za-otroških demonstrantov do mračnih subkultur in Metelkove in njenih specializiranih klubov. Pravzaprav je Leninov park pogled v zakulisje delovanja policije, v njeno hierarhijo, kjer lahko marsikaj obtiči v predalu, kadar za to obstaja politična volja, in hkrati portret »najlepšega mesta na svetu« in njegovih slej ko prej odtujenih in čudaških prebivalcev.

Leninov park je nabit s podrobnostmi, od kostnih črvov, se reče mušjih ličink, do dragih ur, in zaradi tega se kriminalni razplet kvečjemu po nepotrebnem ustavlja, volumen pa nabreka. Golob se zaveda čehovskega pravila, da mora pištola, ki se pojavi na začetku, do konca ustreliti. Tokrat streljajo, na obeh straneh, večkrat v prazno kot drug v drugega, hkrati pa sam konec ne napoveduje lahkega nadaljevanja, kot bi se temu odrekel – nekako tako, kakor nadaljevanje obvisi v zraku pri Pogodbi Mojce Širok. Videli bomo, ali bosta bralni publiki ponudila še en odmerek, ali pa jo bosta pustila z odtegnitvenim sindromom.